O nogometu vemo vsi vsaj dvoje. Da je nogomet igra, ki se igra tudi zunaj igrišča, obenem pa, da se ga da kvalitetno igrati samo čistega srca. Zato ne moreš biti sposoben nogometni trener, če ne obvladaš in razumeš obojega: razumeti moraš trg, obvladati odnose z menedžerji, ki ti vsiljujejo igralce, ter pri tem ohraniti suverenost in imeti obenem zadovoljujočo igro. Naše navijaško dojemanje je pri tem povsem enostavno. Če ekipa dobro igra, nihče ne razmišlja o potrebi po spremembah. In obratno. Če ni rezultatov, ima hitro vsak svojo idejo, kaj spremeniti. Nemara zato v Angliji nogometnemu trenerju pravijo menedžer, upravnik torej.

Ljudje, ki obvladajo oboje, tako posel kot igro, so redki. In praksa pokaže, da je te ljudi zelo težko najti zunaj nogometnih krogov. Torej med ljudmi, ki niso nikoli igrali nogometa. Navkljub dejstvu, da obstaja izjema, ki potrjuje pravilo. Mourinho.

V Sloveniji ta hip obstajata zgolj dva osebka, ki nogometne zadeve razumeta na ta način temeljito. Zlatko Zahović in Srečko Katanec. Slednji se je pred dnevi odločil, da bo vnovič postal selektor slovenske nogometne reprezentance, s čimer je nogometna srenja z NZS na čelu na neki način priznala svojo invalidnost oziroma dejansko stanje. Podobno, kot če bi se zavoljo reševanja težav na levici v politiko vnovič vrnil Milan Kučan. Odkar je Katanec leta 2002 zapustil selektorsko mesto, so se na selektorskem stolčku zamenjali Prašnikar, Oblak, Kek in Stojanović. In čeprav se je Matjažu Keku z reprezentanco uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo, se izrazitim nogometnim laikom vsi Katančevi nasledniki zdijo zgolj kot v.d.-eji selektorja. Figurativno rečeno seveda. Tudi dejansko se je ime Srečka Katanca kot najboljše opcije pojavljalo že od izbora Matjaža Keka dalje. Je edini slovenski selektor, ki je v času svojega načelovanja izbrani nogometni vrsti dosegel več zmag kot porazov. To, da je sprejel nov izziv, je naravnost ljubko. Ljubko zato, ker se je odločil drugače, kot bi se bilo po mnenju taiste nogometne srenje, ki se je izkazala za invalidno, pametno odločiti. Gre seveda za tezo, da se Katancu ni treba igrati s pridobljenim ugledom in kultnim statusom. Precej slovencistično. Fritzlovsko nazadnjaško. Zapreti se v klet. Gre za miselnost, po kateri je življenjski ideal v tem, da zaslužiš dovolj denarja, da ti do konca življenja ni treba početi ničesar več. Kot da je to, da ne počneš nič, naravnost vrhunsko. Že s tem je Katanec dal vedeti, da je drugačne vrste osebek od nogometaške srenje, ki je z brcanjem v nižjih »avstrijskih« ligah ter s kakim postranskim poslom sem ter tja odprla kafiče ter si potem na račun prav njegovih, torej Katančevih reprezentančnih uspehov, dvignila še svoj nogometaški ugled. Kajti potem ko se je slovenska reprezentanca uvrstila na evropsko in prvo svetovno nogometno prvenstvo, je avtomatično poskočila cena slehernemu liku, ki se je v teh krajih kdajkoli in kakorkoli ukvarjal z nogometom. Še nas, pišoče laike, se je začelo bolj resno jemati.

No, Katanec je bil vedno in samo nogometaš. In to dober. Po eni strani nadaljevalec Oblakovega tekaškega izročila, a tudi tehničar. Ne spomnim se, da bi kdaj podal napačno podajo. Pokazal je, da je človek, ki ga zanima soočanje z izzivi, vendar pa tudi človek, ki zna izbirati bitke. Kajti razmere so zanj idealne. Slovenski reprezentančni nogomet je na psu, da se začeti iz nič, ušesa voljno pričakujejo njegove ideje in zamisli. Pojavlja se v podobnih razmerah, kot se v filmu Pulp Fiction pojavi Wolf, torej čistilec, specialist za pospravilo ostankov zločina. V to, da bi na selektorstvo pristal zgolj zato, da bi rešil Čeferina, je pač pretežko verjeti. Čeprav se je zgodilo tudi to. Tokratna Katančeva zavrnitev bi pomenila negativno oceno delovanja nogometne zveze tudi s strani največjega slovenskega nogometnega trenerja vseh časov. In to ne zgolj posredno, ko se je dalo razumeti Katančevo izjavo, da je bila zahteva NZS po nujni uvrstitvi na svetovno nogometno prvenstvo v Braziliji neprimerna in za Stojanovićevo vrsto tudi pogubna. Ne, če bi tokrat zavrnil ponudbo, bi to pomenilo za Čeferina ostrejše sporočilo: »Ne da se mi delati z njim.«

Naj bom za konec skrajno oseben. Od Katančeve ekipe dalje se mi je igra slovenske reprezentance zdela neatraktivna, nepoletna, nedrzna in birokratska. Tudi »nesmučarska«, bi lahko rekel. Kajti spomnimo se: preden je Katanec prevzel nogometno reprezentanco, so slovenski reprezentantje veljali za »smučarje«, ne pa za nogometaše. A ta »smučarskost« jih je na neki način tudi krasila. Zaradi nje si niso domišljali, da so veliki igralci. In zaradi »smučarskosti« je bila poudarjena tekaškost. Po Katancu se je v reprezentanci izgubil prav ta moment. Tudi zato, ker je nekaj časa veljalo, da so nove generacije slovenskih nogometašev bolj tehničarske od prejšnjih. No, namesto dejanskega znanja smo nemalokrat dobili zgolj simulacijo tega oziroma manirizem. Iz zagrizenih tekačev so se igralci spremenili v na videz tehnično podkovane odpravnike poslov oziroma izpolnjevalce taktičnih nalog, delovali so birokratsko. Tudi Kekova vrsta mi je pretežno delovala tako, pa čeprav se je z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo, kot tudi z igrami na njem, vpisala v športno zgodovino te države.

Ni nujno, da se bo Slovenija v prihodnjih kvalifikacijah uvrstila na katerokoli prvenstvo, ker je to doseči nadvse težko. Poglejte samo reprezentanco BiH, ki zadnjih nekaj let igra med vsemi ex-yu republikami verjetno najlepši nogomet, pa ji preboj na zaključni turnir nikdar ne uspe. Verjamem pa, da se bo s Katancem na igrišče vrnil tekmovalni žar, ki je doslej izostajal. In, da, spisek igralcev, ki jih bo Katanec objavil kot kandidate za reprezentančno moštvo, je nadvse pričakovan dogodek. Iz njega se bo videlo, kako slovensko nogometno realnost dejansko vidi Katanec, nogometaš in trener, ki se je posla učil tudi od Ivice Osima, vsaj za podpisnika teh vrstic vendarle največjega trenerja, kar jih je dal južnoslovanski prostor.