Novinar in zapornik Janez Janša je lekcijo iz teh časov, da boj za svobodo govora lahko pripelje do padca režima, najbrž razumel v negativni različici: če hočeš ohraniti oblast, moraš imeti na svoji strani medije – zlepa ali zgrda. Poskusi discipliniranja medijev spremljajo vso njegovo politično pot v novi državi. Že v prvih urah konstituiranja nove oblasti leta 1990 je v parlamentu napadel nacionalno televizijo z besedami, da so si »nekateri uredniki s svojim načinom poročanja pripravili labodji spev«. Nekoč kasneje, mislim, da leta 2004, je tako kot Smole razglasil nekega novinarja za izdajalca, ker naj bi širil negativne predstave o Sloveniji. Leta 2007 je ravnanje Janševe oblasti z mediji pripeljalo do tega, da je 571 slovenskih novinarjev podpisalo »Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji«. Med drugimi je njihov poziv podprl takratni predsednik države Janez Drnovšek. Vlada je očitke zavrnila, šest državljanov, ki so bili vsi razen enega člani SDS, pa je zoper podpisnike februarja 2008 vložilo kazensko ovadbo zaradi »obrekovanja in sramotitve države«. Vsem Slovencem je tudi ostalo v spominu Janševo osvajanje časopisa Delo, ki je imelo za posledico dramatičen osip bralcev in naročnikov tega osrednjega dnevnika. Seveda pa je bila in ostaja njegova prva prioriteta nacionalna televizija, ki kljub temu, da je postala njegova dekla, ni vselej tako ubogljiva, da ne bi doživljala ukorov Janševih vojščakov.
Vzrok za najnovejšo Janševo napoved tožbe je besedilo, ki ga zadnja dva tedna pripravljajo gibanja civilne družbe KOKS (Koordinacija kulturnih organizacij Slovenije), Odbor za pravično in solidarno družbo, Društvo slovenskih pisateljev in Gibanje TRS. Besedilo se prevaja tudi v angleščino, saj želijo z njim omenjena gibanja seznaniti mednarodno javnost z vzroki protestov in zahtevami protestnikov. Besedilo interno kroži med člani teh gibanj, ki ga družno dopolnjujejo, v zadnjih dneh pa je izšlo na internetnih straneh ene ali dveh podpisnic, na eni z napačnim navedkom, da je bilo pismo poslano na mednarodne naslove, kar pa se (še) ni zgodilo. Janša je na predstavnika KOKS Igorja Koršiča naslovil pismo, v katerem se zgraža nad blatenjem Slovenije in slovenske vlade v tujini, in ga uradno prosi, naj mu čim prej sporoči, »kdo je avtor te informacije oziroma kdo je odgovoren za laž, ki ste jo zapisali v njej, sicer bom prisiljen v pravnem smislu prepoznati vas kot pošiljatelja«.
Kot primer laži navaja Janša stavek iz angleške verzije, ki mu pripisuje, da je »opisal protestnike kot skrajne levičarske zombije in jih označil kot radikalne neosocialiste, da bi jih tako uravnotežil z navzočnostjo neonacistov (morda organiziranih s strani vlade, da bi že na samem začetku diskreditirali proteste)«. Ne vem, kje tu vidi laž: protestnike je z »zombiji« opsovala Janševa stranka SDS, za ultralevičarske skrajneže pa jih je označil kar sam. Prav tako je utemeljena domneva v drugem delu tega stavka: dokler vlada ne bo razkrila imen in ciljev provokatorjev, ki so izzvali nasilje na novembrskih protestih, ter imen tistih, ki so jih za to najeli in plačali, bo obstajal utemeljen sum, da jih iz določenih razlogov ščiti.
Igor Koršič je besedilo pošiljal članom omenjenih civilnih gibanj, da bi prispevali svoje komentarje. Med drugimi tudi meni. Besedilo je ostro, vendar v mejah sprejemljivega političnega diskurza in daleč od pamfletov, ki jih dnevno sipajo Janševi apologeti v medijih, ki jih obvladuje, ali na svojih internetnih straneh. Z besedilom se strinjam, in če lahko kaj pripomorem k usmeritvi Janševega srda, se javljam za soodgovornega za besedilo. Navsezadnje mu je treba omogočiti, da toži vse sostorilce.
To, da besedilo sploh še ni bilo poslano nikomur izven gibanj, ki so ga pripravljala, še zlasti pa ne institucijam v tujini, za namen tega pisanja niti ni tako važno. Morda bo ta podatek igral vlogo na sodišču, če se bo Janša odločil za tožbo in jo bo tožilstvo podprlo: v tem primeru bo res zanimivo vprašanje, kdaj določena izrečena ali zapisana misel lahko postane predmet tožbe: morda pa že takrat, ko se pojavi v posameznikovi glavi?
Bolj je zaskrbljujoče vprašanje, na kakšen način je Janša prišel do besedila in kaj je hotel doseči s tem, da je svoje pismo poslal tudi na naslove kakih šestdesetih slovenskih pisateljev. Njegovo vtikanje v zasebno dopisovanje njegovih nasprotnikov predstavlja izjemno grob poskus omejevanja svobode govora: preprečevanje, da bi se misli sploh lahko ubesedile.
Janševo preteče pismo predstavlja dodaten argument za verodostojnost besedila, ki ga sam razglaša za lažnivega.