Trije so najboljši par*

Z Robertom Pfallerjem, avstrijskim filozofom in kulturnim teoretikom, profesorjem filozofije na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju, smo se ob njegovem nedavnem obisku Ljubljane pogovarjali o poligamiji kot (utopični) alternativi tej tiraniji monogamije. Pfaller je v svojem predavanju v ljubljanski Kinoteki vzel pod drobnogled Lubitchev film Načrt za življenje, film pa nam je služil kot priročna ilustracija tudi med pogovorom.

Zdi se, da je poligamija – vsaj v Lubitschevem filmu – polna isker, igrivosti in humorja; medtem ko se med dvema, kot prostodušno prepeva Pero Lovšin, »vroča zgodba največkrat nesrečno konča«. A da bi bili trije res najboljši par, mora biti vsak od njih enakovreden in (ekonomsko) neodvisen.

Četudi Pfaller izmenjaje uporablja izraza multipla ljubezen in poligamija, poudarja, da je »lubitschevske« radostne trikotnike treba razmejiti na eni strani od poligamije kot (institucionalnega) načina urejanja zakonske zveze in družine, na drugi pa od sodobne, skozi ideologijo odprtosti in spovedovanja filtrirane multiple ljubezni.

Prav imate. Poligamija je pri Lubitschu v večini primerov poliandrija. Tu je Lubitsch dokaj radikalen. Njegovo sporočilo je jasno: »Od zdaj naprej bodo ženske enakopravne partnerice tako v poslu kot ljubezni. Zatorej bodo tudi želele kot moški.«

Zdi se, da je razlika med monogamno in poligamno ljubeznijo, kar se libidinalne želje tiče, da poligamija ne daje nobene prednosti številu Ena. S stališča psihoanalize bi dejal, da privilegiranje Enega, kar lahko denimo opazimo tudi pri monoteističnih religijah, vedno izhaja iz narcisizma.

Ideja, da lahko obožujemo le eno, absolutno stvar, je bila oblikovana po vzoru ega. Bolj ko to Eno postaja absolutno, manj specifičnih lastnosti se mu dovoljuje imeti: monoteistični bogovi postanejo nevidni, brezspolni, vsevedni ipd. In enako velja, se zdi, za monogamne, edinstvene, absolutne ljubezenske objekte. Poligamija nasprotno, tako kot poganski politeizem, vsakemu bogu in boginji priznava specifične lastnosti, kreposti in pregrehe itd. Takšna drža je manj narcisistična in bolj izkustvena, odprta v svet.

Mimogrede, z idealom monogamne ljubezni, tako kot monoteizma, je povezana tudi ideja nedosegljivosti objekta. Dramatična nestalnost monogamne ljubezni je tako nujno tragična, svoj vrh pa doseže v romantičnem polomu. Zatorej je jasno, da je komedija naklonjena poligamiji, saj je pri komediji cilj uspeh – ta je v večini primerov, že po svoji naravi, presežen. Tako uspe junakinji dobiti več kot enega ljubezenskega partnerja.

Vprašanje, kako vznikne ljubezen, ni enako vprašanju, kako sta urejeni zakonska zveza in družina. Vseeno mislim, da ima koncept ljubezni, ki drugega prikazuje kot Eno, absolutno in nenazadnje nedosegljivo, isti narcisistični izvor kot en-in-edini bog. Ta »monoteistični« absolutizem romantične ljubezni pogosto prihaja navzkriž z zahtevami zakona in družine, ne zgolj v poligamnih monoteističnih kulturah, ampak tudi znotraj monogamnih. Absolutna ljubezen ne shaja zlahka z zakonsko zvezo, prav tako kot absolutni bog ne shaja brez trenj z materialno institucijo cerkve.

Seveda, poligamno zavračanje izbire lahko razumemo tudi kot potezo narcisizma – kot nepriznavanje simbolnega reda, v katerem ima vsaka prvina spol, starost, mesto itd. Pa vendarle se zdi načelo, da ima vsako človeško bitje natanko enega ljubezenskega partnerja, najbolj vprašljivo med njimi; izmed vseh naštetih primerov se je ideal monogamije skozi zgodovino tudi najbolj spreminjal.

Naj na grobo orišem razvoj: romantična ljubezen je povezana z buržoazijo devetnajstega stoletja, medtem ko so aristokrati živeli bolj v skladu s starodavnim konceptom ljubezni, ki je bil, seveda, povezan z interesi dinastije. Kot je pripomnil Friedrich Engels, je meščanstvo postalo romantično prav v tistih deželah, v katerih je buržoazna revolucija spodletela, zaradi česar si ni moglo prilastiti dosežkov aristokracije. Zatorej je v nemškem meščanskem »luzerskem« romanu, kot ugotavlja Engels, srečni konec poroka, v francoskem romanu pa prešuštvo. Naslednja razlika je vidna v dejstvu, da se v deželah, kjer je meščanstvo zmagalo, ljubezen pojmuje bolj v smislu amour fou, nespametne ljubezni – ki je nora, se ne podreja egu. Za razliko od romantične ljubezni, ki ljubimca potegne v popolno identifikacijo z njunim razmerjem. Videti je, da se amour fou, nasprotno, nanaša na starodavno občutje, da mora posameznik spoštovati nagon in ga proslaviti, ne glede na to, kako nenavadno je lahko videti.

Ko se na koncu filma Načrt za življenje ženska in dva moška ponovno znajdejo skupaj, obnovijo »kavalirski dogovor«, da ne bodo seksali. A to storijo med smehom, zavedajoč se, kot je predhodno pojasnila junakinja, da ona ni kavalir. Zatorej seks bo, čeprav med enakovrednimi »kavalirji« – partnerji.

Novost pri tem je, da gre sedaj za ljubezen med »vzporednimi« partnerji, ki so v istem poslu, ne pa za nasprotujoče si partnerje, ki se dopolnjujejo; lahko bi rekli, da ljubezen teče vzdolž »paradigmatske« in ne »sintagmatske« osi. Moška in ženska se ljubijo, ker zasedajo isti položaj, ker imajo skupen cilj – kar vzpostavi »triangulacijo« kot pri Freudovi »množici«. V Načrtu za življenje, prav tako kot v Lubitschevih filmih Težave v raju in Biti ali ne biti, ta multipla ljubezen med enakovrednimi poslovnimi partnerji nadvlada romantično monogamno ljubezen s pripadajočo tradicionalno, spolno določeno delitvijo dela. V sodobnosti ženska ni več zgolj žena in uslužbenka moža, ampak prej kolegica, družabnica ali celo šefinja, menedžerka – čeprav tudi muza – svojima ljubimcema.

Seveda se postavlja vprašanje: Ali bodo ti trije v bodoče morali skrivati svoje seksualne dvojice pred tretjim? Mislim, da logika komedije namiguje: da. Poligamija je namreč v komediji vedno obravnavana kot nekaj iz kategorije nemogočega – do česar pa vendarle pride –, sorodno drugim »komičnim« nemogočim elementom, kot so dvojniki, ponovitve, simbolna dejanja, ki se udejanjijo. Poligamija tu ni nekaj preprosto mogočega, profanega, in ni je mogoče uresničiti z ideologijo »odprtosti«, kakor jo obravnavajo sodobni, zvečine dolgočasni poliamorični priročniki.

Kakorkoli že, te stvari so vse prej kot razrešene, in Lubitschev srečni konec nas pušča z vprašanji, ne z odgovori. A to velja tudi za klasične monogamne srečne konce; pomislite na primer na Johna Wayna in Claire Trevor, ki pobegneta v noč na koncu Fordove Poštne kočije iz leta 1939. Ne vemo, kako pravzaprav naj bi bilo videti njuno nadaljnje srečno življenje.

Seveda ni vsaka poligamija osvobajajoča. Včasih je le izraz ekonomske odvisnosti. Tudi z monogamijo pogosto ni nič drugače. A ne gre nujno za to. Bistveno je vprašanje, kakšne možnosti imamo, če smo ekonomsko neodvisni.  Sodobne feministke, na primer Eva Illouz, se nagibajo k domnevi, da so ženske manj poligamne in so bolj naklonjene trdnim, monogamnim zvezam kot moški. A mislim, da je Lubitsch tu manj konservativen. Njegova predpostavka je: ko bodo ženske v poslovnem svetu tako žilave kot moški, bodo tudi želele tako kot oni. In zdi se, da poligamni življenjski stil določenih lezbičnih skupnosti, na primer, potrjuje njegovo domnevo.

Mimogrede, za postmoderno politično resigniranost je tipičen umik iz vsega, na kar je mogoče gledati kot na sovražnikovo hegemonistično pozicijo. Ampak, kot je poudarjal Engels, namen boja je, da se te pozicije osvoji, ne pa da se jim odpove. Če si ne želimo osvojiti tistega, kar ima v rokah vladajoči sovražnik, potem se nam sploh ni treba boriti. Postmoderna hegemonija je, kot je pripomnil Etienne Balibar, zelo pogosto »negativna hegemonija«, ki zatirane skupine zapelje, da se borijo »za svojo stvar« in se tako umaknejo iz razrednega boja, namesto da bi se trudile polastiti tistega, kar je v rokah sovražnika.

Na ta način bi lahko razumeli osrednje izpeljevanje nemške filozofinje Svenje Flasspoehler, ki v svoji zanimivi, nedavno izdani knjigi o ljubosumju Gutes Gift (Dobri strup) poudarja, da je ideja tretje osebe nujen element vsakega delujočega poželenja znotraj monogamnega razmerja. Zdi se torej, da vsak par sestavljajo – najmanj – trije, če ne celo štirje, kot je trdil Sigmund Freud.

Seveda lahko včasih dva moška živita svoje latentno homoseksualno razmerje s pomočjo »posegajoče«, posredujoče ženske. A tudi ljubosumje je mogoče razumeti, kot je pokazal Freud, kot izraz – in obrambo zoper – homoseksualnost. Toda Lubitscheva utopija po mojem mnenju meri v drugo smer. Gre za modernistično držo heteroseksualnega tovarištva in sodelovanja. To je mogoče primerjati s »promiskuitetnim« tovarištvom, ki ga prakticirajo v – moških in ženskih – homoseksualnih skupnostih.

Za romantično držo devetnajstega stoletja je značilno, da je bil seks mogoč z idealiziranjem – vedno enega samega – objekta, modernistična pozicija pa temelji na slavljenju gona. Multipla razmerja tako postanejo mogoča z de-idealizacijo ljubezni, kot bi rekli: »Ne zganjajmo toliko hrupa okoli tega. Namesto da govorimo o tem – raje to počnimo.« Solidarnost in celo neke vrste »idealistično« spoštovanje tovariša-v-ljubezni se vzpostavi natančno s takšnim neidealističnim odnosom do ljubezni. To je v nasprotju s sodobno, postmoderno poliamornostjo, ki terja veliko govorjenja in »spovedovanja«. Poskuša se izogniti skrivnostim in vzpostaviti popolno skladnost med seksualnostjo in egom ter stremi k popolni »subjektivaciji«. Takšno držo je kritiziral Michel Foucault.

Sodobna percepcija nekonvencionalne, poligamne seksualnosti kot nečesa skrajno odvratnega, obsojenega na neuspeh, je le eden od elementov splošnejšega pojava postmodernega gnusa. Večina naših nekdanjih užitkov, ne le seks, tudi kajenje, uglajenost, eleganca, šarm, nošenje krzna, vožnja avtomobila, uživanje masla ipd., se nam zdi sumljivih.

Mislim, da to lahko pojasni le dejstvo, da živimo v kulturi, katere prevladujoča zahteva se glasi: Bodi to, kar si! Kar pomeni: Počni le to, kar si res želiš. A vse naše velike slasti vsebujejo negativni element: alkohol škoduje zdravju, seks je gnusen, celo poslušanje glasbe je izguba časa. Zatorej se tem užitkom v resnici ne želimo predati. Človeška bitja dejansko sama po sebi nikoli niso »hedonisti«, ampak užitek vselej spontano zavračajo zaradi njegove negativne plati. Da bi lahko uživali v teh radostih, posamezniki potrebujejo podporo kulture. Potrebujejo kulturno zapoved, naj uživajo. Če kultura pravi, na primer: »To je eleganten bar. Tu je v navadi, da se kadi. Ne obnašaj se kot otrok, ampak uživaj v eleganci kajenja drugih ali svoji lastni«, potem posamezniki lahko opravijo z negativnim elementom, ga preobrazijo v nekaj sublimnega. Pravzaprav je to tisto, na kar napotuje Freudov koncept sublimacije: transformacija nečesa neprijetnega v vir sublimnega užitka zahvaljujoč kulturni zapovedi. Sodobna postmoderna kultura pa ne nudi tovrstne podpore. Ko pravi »Uživaj!«, posameznike pušča popolnoma same z njihovo nezmožnostjo, da bi to zares počeli. To je tako, kot bi delavcem, odpuščenim iz tovarne, rekli: »No, pojdite domov in proizvajajte svoje pralne stroje tam.« Tako kot izključeni delavci so tudi postmoderni posamezniki prikrajšani za potrebna »proizvodna sredstva« za užitek.

Ti primeri natanko ponazarjajo, kaj ostane, ko se posamezniki niso več zmožni spoprijeti z negativnim elementom v užitku. Mislim, da ti »brezzobi užitki« nikoli nikomur ne dopuščajo, da bi se počutil sijajnega, pomembnega ali radodarnega, tako kot je to pri sublimnih užitkih. Postali smo družba malenkostnih, podrejenih kreatur brez vsakršnih teženj po veličini ali neodvisnosti.

Podrejamo se istim omejitvam, na primer seksualnosti, kot v poznem devetnajstem stoletju. Razlika je v tem, da sami, za razliko od viktorijancev, zares verjamemo v razloge za te omejitve, medtem ko so se viktorijanci le bali prepričanj »drugih«. Zato se ne počutimo odtujene, ko se podrejamo. Naša »svoboda« temelji na dejstvu, da nam stvari ne prepovedujejo drugi, ampak si jih sami.

Richard Sennett je v svoji knjigi The Fall of Public Man opisal izginotje nekdanjega razlikovanja med zasebnimi identitetami in vlogami, zaigranimi v javnosti. Danes so vsi ljudje skoraj vedno »avtentični« in se drugim približujejo s svojimi identitetami, namesto da bi igrali uglajene vloge. Za razliko od identitete, ki je sestavljena iz potreb in ranljivosti, je vloga prinašala dolžnosti in možnosti. Dokler smo na primer na kadečega drugega gledali kot na nekoga, ki izpolnjuje dolžnosti svoje javne vloge, je bilo njegovo oziroma njeno kajenje dobrodošlo. Le takrat, ko nekoga, ki kadi, vidimo kot »avtentičnega« kadilca, nas ogroža. Obstoj in priznavanje javnih vlog je zatorej nujni pogoj za užitek kot tak in za možnost, da užitek doživljamo kot nekaj, kar je mogoče vzajemno deliti. Takoj ko ta možnost izgine, smo izgubili tudi možnost, da bi bili politični državljani, ali z besedami francoske revolucije citoyens. Potem obstajamo le kot »buržuji«, ki se brigajo le za zasebne zadeve – smo le »idioti«, kot so to imenovali Grki.

To do neke mere drži. Dokler je obstajalo javno življenje v Senettovem pomenu, se o zasebnem življenju ni govorilo. Danes govorimo skoraj o vsem in na facebooku vsakomur razkazujemo svoje piškotke. To uničuje zasebno življenje. A ne vzpostavlja javnega življenja.

Znova bi se morali naučiti biti politični državljani in se izvleči iz svojih malenkostnih »paranoičnih« skrbi za zdravje, varnost, sonaravnost ipd., tako da bi si od časa do časa zastavili temeljna vprašanja, kot je denimo, za kaj je vredno živeti.

* Parafraza verza Mi trije smo najboljši par (Pero Lovšin & Vitezi obložene mize: Najboljši par)