Videli so tvojega očeta, ki ga ne poznajo, a jim je tvoje ime o njem povedalo vse, kako se veseli svojega sina, kot se ne bi nikoli veselil svoje hčerke, slišali so, kako mu ti ne rečeš »ati«, ampak drugače, in kako on že ob tvojih prvih korakih svetu oznanja, da boš nekoč igral za Barcelono. Videli so tvojo mamo, ki je ne poznajo, a jim je tvoje ime o njej povedalo vse, kako te razvaja, svojega malega princa, in ti šepeta, da bo nekoč ves svet tvoj, ker si tako lep fant, da bodo vse princeske zaljubljene vate. Slišali so, kako ti, ko ležeš zvečer v posteljo, poje otroške pesmice v nerazumljivem jeziku in kako ti noče brati Mačka Murija in Muce Copatarice, o katerih pripovedujejo otroci v vrtcu.
Videli so vas, tvoja starša in tebe, kako se poleti peljete daleč stran od Brežic, da bi obiskali tvojo babico. Videli so tvojo babico, ki je ne poznajo, a jim je tvoje ime o njej povedalo vse, kako vas čaka pred hišo, do katere vodijo zavite blatne pot. Videli so tvoje tete, kako jim oči kukajo izza zakrival in skrivajo strah pred kamenjanjem, videli so tvoje nepismene strice, ki niso nikoli slišali za karving smučke, šoping centre in ajpede. Videli so tudi, kako te v tej vasi obrezujejo, in slišali so hodžo, ki ti govori, da moraš v Brežicah, ko boš velik, zgraditi džamijo, večjo od Mercatorja, z minaretom, višjim od vodovodnega stolpa.
Videli so te, kako namesto da bi poslušal učiteljico, raje zlivaš sošolcu močnik v nahrbtnik, in slišali so tvojega očeta, kako na govorilnih urah grozi tvoji razredničarki, da če boš zaradi petih nezadostnih padel peti razred, bo ona padla po stopnicah. Videli so, kako kadiš na stranišču in se s sošolko zaklepaš v garderobo, in slišali so te, kako groziš učiteljici, da če boš zaradi petih nezadostnih padel osmi razred, bo ona padla po stopnicah.
Videli so, kako se, namesto da bi hodil v srednjo šolo, z motorjem preganjaš po Brežicah, kako v Moulin Rougeu naročaš džus vodko in na plesišču šlataš punce, njihovim fantom pa žugaš, da so redarji tvoji najboljši prijatelji. Videli so, kako sprožaš množični pretep in kako s pepelnikom razbijaš glavo študentu iz Čateža.
Videli so te, kako ropaš menjalnico, in slišali, kako groziš dekletu za šalterjem, da bo, če te izda policiji, padla po stopnicah. Ona in tudi vsa njena družina. Videli so, kako policisti trkajo na vaša vrata in kako vaju z očetom vklenjena vodijo na postajo. Tebe zaradi ropa in njega, ker ti je stopil v bran in se stepel s policisti. Slišali so tudi tvojo mamo, kako jokajoč tuli na radovedne sosede, ki kukajo izza zaves.
Videli so te, kako se po nekaj letih spet pojavljaš v Brežicah, mišičast, tetoviran in mrkega pogleda, da se te ljudje kar izogibajo. Videli so te, kako vsak drug večer hodiš čez mejo in kako v Moulin Rougeu sediš v kotu, s sebi podobnimi mišičnjaki, zapeljuješ najstnice na plesišču in jih potem pelješ en krog s svojim športnim avtomobilom.
Videli so te na televiziji, kako si zakrivaš obraz, medtem ko te policisti spremljajo na sodišče, in slišali so tvojega odvetnika, kako daje izjavo, da ne pozna obtožnice in da še ne more komentirati zadeve. Videli so te v časopisu, kako na zatožni klopi spuščaš glavo, medtem ko čakaš na presojo. Videli so te na internetu, kako so te zaradi napake sodišča kljub obsodbi na deset let spustili na prostost.
Slišali so, kako se širijo govorice, da si pobegnil k babici in tam postal mudžahedin, da imaš vilo v Braziliji in svoj kartel, da občasno zaideš v Moulin Rouge in prespiš v Brežicah pri eni od natakaric, da imaš lažno identiteto in se ukvarjaš z delnicami in včasih tudi politiko, da živiš na oni strani meje in upravljaš slovensko podzemlje.
Slišali so govorice in so jim verjeli. Tako kot so verjeli vsemu, kar jim je o tebi povedalo tvoje ime. Zaradi tvojega imena je tvoja usoda v njihovih očeh že določena in tebi je preostalo le še to, da izpolniš njihova pričakovanja, da postaneš Ajnur, kakršnega so si zamislili v trenutku, ko so prebrali novico o tvojem prihodu.
Dobrodošel med nami, dragi Ajnur. Takšni pač smo ljudje in zato ti želim predvsem to, da bi se bil sposoben požvižgati na nas in naše predsodke in nas na vsakem koraku razočarati. Ker je ni človeške usode, ki ne bi mogla biti poimenovana prav s tvojim lepim imenom.
In še nekaj je, dragi Ajnur. V kristalni krogli se ne zrcali nikogaršnja prihodnost. V kristalni krogli se zrcalijo le naše lastne podobe.