Najprej naj povem, da me je močno presenetilo že to, da je minister belo knjigo sploh omenil. O njej namreč dosledno molči. Razlog je precej jasen: kar so se na začetku dogovorili v koaliciji, so pod krinko varčevanja z Zujfom sprejeli, brez upoštevanja usmeritev v beli knjigi. Spremembe, ki so zadevale izbirne predmete v osnovni šoli, prvi in drugi tuji jezik, nacionalno preverjanje znanja in še kaj, se pomembno razlikujejo od predlogov v beli knjigi. Tudi maturo spreminjajo mimo bele knjige.
Govorite o predlogu, po katerem naj bi se šolanje v srednjih strokovnih in tehniških šolah končalo s strokovno maturo, ki bi bila po novem tudi eksterna?Da. Predlog, po katerem naj bi poenotili poklicno in splošno maturo, so v grobih obrisih predstavili novembra na posvetu, a tam nismo slišali prepričljivih razlogov za to poenotenje, kaj šele, da bi predstavili analize, ki bi upravičevale ta velik in drag poseg. Vsaka sprememba sistema namreč zahteva dodatna sredstva. A vrniva se k odnosu bele knjige do gimnazijskega programa. Po številnih razpravah smo v strokovni skupini menili, da je treba dejstvo, da se želje po vpisu v gimnazije ne zmanjšujejo, in da je možno, da se bo delež vpisa v ta program celo nekoliko povečal, sprejeti kot družbeno dejstvo. V belo knjigo smo zato vključili vrsto predlogov, kako izboljšati izvedbo programa in mature in kako znotraj gimnazije zagotoviti odličnost za tiste, ki jo zmorejo. Prav nikjer pa nismo predlagali, da bi odličnost gimnazije ohranili tako, da bi krčili število oddelkov po Sloveniji, kot nam podtika minister. Ta tip razmišljanja je odraz popolnoma zgrešene ideje družbenega inženiringa, ki se ga spominjamo iz nekaterih obdobij prejšnje države, ko je oblast verjela, da bolje od posameznika ve, kaj je dobro zanj in za državo. Prav ta logika je poganjala tudi idejo usmerjenega izobraževanja, ki je tako neslavno propadlo.
Toda v gimnazije, ki naj bi bile pot za najsposobnejše, se vpisuje že več kot 40 odstotkov populacije. Učitelji že leta trdijo, da zaradi pritiska povprečnih raven zahtevnosti pada, da mnogi gimnazije ne zmorejo, prav tako ne kasneje študija, na katerega se prebijejo z maturo. Posledica vsega tega pa je velik osip. Ta se torej začne z željo otrok, da bi šli v gimnazijo…V gimnazije se vpisuje okoli 44 odstotkov devetošolcev. V triletne poklicne šole okoli 15 odstotkov; ta delež se je stabiliziral. Trdim, da ni nič narobe s tem. Ne moremo staršem in otrokom ukazovati, kaj je za njih najbolje. Lahko pa prilagodimo sistem tako, da bo v gimnaziji dobro poskrbljeno tudi za tiste dijake, ki zmorejo odlične rezultate. Zahtevnost bi torej v gimnaziji povišali le zanje. Argument, da veliko dijakov gimnazije ne zmore, tudi empirično ne zdrži. Maturira velika večina vpisanih. Seveda pa se kdaj vpišejo tudi tisti, ki gimnazije ne zmorejo. Da bi bilo tega čim manj, smo v beli knjigi med drugim predvideli, da bi bili eksterni izpiti, ki ob koncu osnovne šole bolj objektivno pokažejo raven znanja, tudi eno od meril za vpis v gimnazije. S tem predlogom nismo prodrli. Zato lahko le ponovim: družbe ni mogoče preobražati po svojih željah, tako kot si to predstavlja minister.
Hočete reči, da so pričakovanja, da bodo otroci, za katere bo zmanjkalo gimnazijskih mest, pač šli v strokovne in poklicne šole in potem naprej v tehniške in druge deficitarne poklice, nerealna?Da. Razen če minister meni, da lahko spreminja interese in želje ljudi.
Ljudje si bodo torej poiskali druge vpisne možnosti?Točno tako. Pravzaprav ne verjamem, da na ministrstvu mislijo, da se bodo starši s ponudbo vpisnih mest pač sprijaznili. Bolj verjetno je, da nameravajo s krčenjem gimnazijskih oddelkov v javnih šolah zagotoviti dovolj vpisa zasebnim. Podobne posledice bo imelo tudi za zdaj le zahtevano krčenje mest v humanistiki, umetnosti in družboslovju na univerzah.
Minister Turk trdi, da sindikati niso pripravljeni sodelovati pri iskanju razumnih rešitev, ki bi upoštevale finančne zmožnosti države. Po eni od takšnih rešitev, ki jo sindikati ostro zavračajo, naj bi učiteljem povečali pedagoško obveznost z 22 ali 24 ur na 26 ur na teden. Vsaj na videz se zdi predlog smiseln. Zakaj ne bi še učitelji delali malo več, se sprašujejo zlasti ljudje iz realnega sektorja, ki delajo po deset in več ur na dan…O obremenitvah učiteljev lahko razpravljamo. Tako radikalno povečanje pedagoške obveznosti – kar za štiri ure – pa je popolnoma nesprejemljivo. Raziskava, ki smo jo opravili pred pol leta na vzorcu več kot 3000 učiteljev, je pokazala, da učitelji samo za priprave na pouk, sodelovanje s kolegi in za razredništvo porabijo še v povprečju 21,5 ure na teden. Ob 22 urah pouka je to več kot 43 ur. Ob tem imajo nekateri še interesne dejavnosti, dopolnilni, dodatni pouk… Če prištejemo še to, pridemo v povprečju na skupno 50 ur dela na teden. Če bomo učiteljem povečali število ur pedagoške obveznosti, bomo zagotovo zmanjšali število ur za pripravo na pedagoški proces in samo kakovost dela. Upoštevati je treba tudi, da imajo današnji učitelji svoje omejitve.
Ker v razredu težje delajo z učenci kot nekoč?Da. Zaradi domačih permisivnih vzgojnih stilov je težje vzpostavljati pravila. Vsaka ura pouka pomeni še več interakcij, še več izčrpavajočega napora. Učitelji v šolah tu in tam že pregorevajo, ob večjih obremenitvah jih bo še več. Si to želimo? Mislim, da bi kakovosti dela s povišanjem pedagoške obveznosti le škodovali. Dobri rezultati v znanju naših učencev, ki so jih pokazale mednarodne raziskave, nam narekujejo nasprotno – da sedanje pogoje dela v šoli ohranimo. Enako velja za vrtce. Če damo »še otroka ali dva v skupino«, se oddaljujemo od cilja: čim bolj učinkovito izravnavati razlike v kompetencah predšolskih otrok. To je lažje početi v majhnih kot velikih skupinah, zato večina držav v Evropi izboljšuje svoje javne vrtce. Sicer pa krčenje javne porabe tudi sicer ni edina možnost »uravnoteževanja« proračuna. Veliko več bi lahko storili, če bi izboljšali davčni sistem, okrepili pravno državo, poenostavili birokratske procedure, sanirali banke in pognali gospodarstvo v tek. Tako pa se ustvarja napačen vtis, da je javni sektor problematičen.
Raziskavi o bralni pismenosti in znanju osnovnošolcev v matematiki in naravoslovju (PIRLS 2011 in TIMSS 2011) sta pokazali, da smo odlični v naravoslovju in dobri v matematiki ter v branju in razumevanju besedil. Res smo bili tudi tu nadpovprečni, a gre za družbo vseh držav OECD, ne le za razvite države, s katerimi se radi primerjamo. Smo lahko zadovoljni?Najbolj pomembno je, da so vsi trendi v naravoslovju in matematiki, tako pri četrtošolcih kot osmošolcih, pozitivni. Tudi v bralni pismenosti, s katero še ne moremo biti zadovoljni, smo se v petih letih izboljšali za 8 točk. Kot dekana pedagoške fakultete me ti rezultati veselijo, saj kažejo, da učitelji kemije, biologije, matematike in fizike, ki so v glavnem naši diplomanti, dobro učijo. V naravoslovju, kjer smo bili med 42. državami 6. na svetu, za štirimi azijskimi državami in Finsko, se višje skoraj ne moremo uvrstiti. Če bi želeli prehiteti države, kot so Singapur, Tajvan, Južna Koreja in Japonska, bi morali spremeniti kulturne vzorce, kar pa je izjemno težko.
Lahko prehitimo Finsko?Dvomim. Da bi nam to uspelo, bi morali sprejeti odločitev, da je treba za učiteljski poklic pritegniti še več najbolj sposobnih ljudi, kar pa seveda pomeni, da bi učiteljem morali zvišati plače. Na Finskem so učitelji plačani bistveno bolje od naših.
Mi počnemo nasprotno.Da, mi učiteljem znižujemo plačo in ugled. Prikazujemo jih kot ne preveč prizadevne, ne preveč uspešne in spreminjamo sistem, ki je v osnovi dober…
Šolska oblast trdi, da so v njem anomalije. Na primer: leta 2003 je v slovenske osnovne šole hodilo 16.000 otrok več, učilo pa jih je 2350 učiteljev manj. Kako naj si razlagamo ta podatek?V devetletki se je povečalo število mlajših otrok in s tem število učiteljev v podaljšanem bivanju. Nove zaposlitve je prinesel tudi sistem dodatne strokovne pomoči za učence s posebnimi potrebami, uvedba drugega učitelja v prvem razredu, pa manjše skupine pri nekaterih predmetih. In še kaj. Toda rezultati raziskav znanja razkrivajo konstantno napredovanje v znanju, od osamosvojitve dalje. Se pravi, da so se vložena sredstva v šolstvo, ki so se povečevala z rastjo BDP, obrestovala. Je treba zdaj šolstvo in učitelje za to kaznovati z odpuščanjem?
Odpuščanja ne bo, če bi učitelji pristali na nižje plače, pravi minister. Kaj pravite vi?Vzgojitelji, učitelji začetniki in asistenti na fakultetah imajo že sedaj zelo nizke plače. Zaradi varčevanja so se plače že znižale, kar pa je – če je treba za leto ali dve stisniti pas – vseeno bolje kot pa spreminjati in sesuvati sistem. To bi namreč najbolj udarilo otroke in starše iz socialno šibkejših okolij. Če vlado to sploh zanima…
