»V gošči zakonov in precedenčnih primerov ne najdem nobenega obvoda,« je nekoliko skrušeno ugotovila zvezna sodnica na Manhattnu Colleen McMahon, ko je na zahtevo New York Timesa preučevala možnosti, da bi se časnik dokopal do dokumentacije o zunajsodnih pobojih teroristov po svetu s pomočjo brezpilotnih letal. Do nje naj bi bil upravičen v skladu za zakonom o svobodi informacij javnega značaja, a se je sodnica znašla pred znamenitim »Kavljem 22«, nerešljivo dilemo med tako rekoč očitno neskladnostjo zunajsodnih pobojev z ameriško ustavo ter, kot je zapisala, odlično pravno zavarovano določeno dejavnostjo izvršilne oblasti, ko se ta sklicuje na nacionalno varnost.
Vlada ima proste roke
Poleg dveh novinarjev NYT je dostop do zloglasnega memoranduma, ki ga je kot podlago likvidacijam terorističnih vodij v Afganistanu, Pakistanu, Jemnu, Somaliji in verjetno tudi drugod sprejela bela hiša, zahtevala tudi ameriška zveza za državljanske svoboščine (ACLU). Ta se je hotela dokopati še do druge povezane dokumentacije vlade, a je bila podobno zavrnjena. Jameel Jaffer, odvetnik pri ACLU, je že napovedal pritožbo zaradi sodne zavrnitve, enako pa bo storil tudi ameriški časnik, ki sicer simpatizira s sedanjo washingtonsko administracijo. Jaffer je prepričan, da je ameriški javnosti preprečen dostop do zanjo ključne informacije o zunajsodnih pobijanjih ameriških državljanov, hkrati pa sedanja sodba daje vladi proste roke, da sama odloča, kaj bo javnosti razkrila oziroma prikrila.
Sodnica McMahonijeva je pripravila precej dolgo obrazložitev sodbe, vključno s pregledom izjav raznih ameriških vladnih funkcionarjev ob okrepljenem zanimanju javnosti po likvidaciji treh ameriških državljanov, naturaliziranega Samirja Khana z Long Islanda ter ameriško-jemenskega imama Anvarja Al Avlakija in njegovega 16-letnega sina Abdulrahmana septembra lani v Jemnu.
Tihi klic k preučitvi memoranduma
»Predsednik Obama in obrambni minister Panetta sta dala vedeti, da so ZDA odigrale svojo vlogo pri usmrtitvi Avlakija,« navaja sodnica, ki pa se je osredotočila na lanski govor državnega tožilca Erica Holderja na Northwestern University. Takrat je dejal, da ustava načeloma ščiti ameriške državljane pred zunajsodnimi usmrtitvami, a hkrati izrecno ne terja sodnega procesa za takšno oblastno odločitev. V tem govoru je McMahonijeva prepoznala pot, po kateri se je ameriška vlada dokopala do odločitve za usmrtitev domnevnih ZDA nevarnih teroristov, hkrati pa ga je ocenila kot tihi poziv k preučitvi legalnosti tovrstnega memoranduma. Kljub tem premislekom in dejstvu, da so bile vladne reakcije na javno zanimanje »skrivaške in pomanjkljive«, je McMahonijeva presodila, da »ni domena tega sodišča sklepati, da je memorandum neprimerno označen za tajnega«. Že za časa Lyndona Johnsona sprejeti zakon o svobodi informacij določa proceduro za delno ali celotno razkritje vladnih zaupnih dokumentov, hkrati pa določa enajst izjem, pri katerih vlada tega ni dolžna dopustiti. Prva med njimi je prav tako imenovana nacionalna varnost, s katero so zavarovani tudi memorandum o zunajsodnih usmrtitvah domnevnih teroristov ter vsi spremljajoči dokumenti, med katerimi je pogosto omenjani seznam, s katerega naj bi predsednik Obama osebno določal tarče. Zadnja med njimi je bil to sredo pakistanski militantnež Mulah Nazir, ki so ga ZDA obtožile, da oborožuje in drugače podpira talibane v Afganistanu ter poveljuje trem njihovim grupacijam v Vaziristanu, od koder pošilja borce čez mejo.
