Trenutno prave scene v smislu, da bi umetniki med seboj sodelovali v nekem skupnem prostoru, ni. Umetniki smo razdrobljeni, ustvarjamo doma in vsak zase. Je pa scena intenzivno živela v osemdesetih, ko je Ivo Štandeker mobiliziral tedanje ustvarjalce k risanju družbenopolitičnih stripov. Z Janezom Plešnarjem se trudiva s serijo ljubljanskih stripovskih večerov povezati ljubljanske ustvarjalce, jih spodbuditi k sodelovanju in izmenjavi kritike.
Je Ljubljana navdihujoča za ustvarjanje stripov, se njene podobe znajdejo v vaših delih?Je navdihujoča in kljub majhnosti zelo urbana, kar ni nepomembno za nobeno sodobno umetnost. Kinoteka, velika knjižna ponudba, dobri kulturni dogodki in prostori za druženje mladih jo delajo svetovljansko. Na ozadju Ljubljane svojih stripov sicer ne ustvarjam prav pogosto, ker imam rajši fantazijske pokrajine. Pesnik Ljubljane skozi strip je bil Tomaž Lavrič v punkerskem obdobju v osemdesetih. Veliko njegovih takratnih zgodb se odvija na različnih predelih Ljubljane, od železniške postaje do Tromostovja in parka Zvezda.
Kateri ljubljanski kotički so vaši najljubši?Podnevi Petkovškovo nabrežje in Trnovo za kavo ali sprehod, zvečer Kino Šiška in Metelkova. Res pa v Ljubljani pogrešam več lokalov z dušo v smislu unikatne opreme in stalnih obiskovalcev, ki jih je bilo v Barceloni v vsaki ulici vsaj pet. In raznoliko kulturno dogajanje vsak dan, od jutra do večera.
Se je življenje v Barceloni odražalo tudi pri vašem stripovskem ustvarjanju?V načinu in želji po ustvarjanju ni bilo razlike, me je pa spodbudilo spoznavanje ljudi. V Barceloni je stripovska scena zelo močna in srečal sem veliko zagnanih ljudi, ki so v mojem delu prepoznali potencial. Zdaj mi pomagajo pri izdaji stripovskega albuma v Španiji prihodnje leto. V Ljubljani takšnega odziva nikoli nisem doživel, založniki so zadržani in ne pomagajo pri promociji. Tudi sicer je barcelonska atmosfera drugačna od ljubljanske. Manj je »jamranja« in več odločnejše jeze, več je kolektivnega in občutka »yes we can«.
Kljub krizi se sliši kot spodbudnejše okolje za preživetje mladega umetnika v primerjavi s slovenskim.V Sloveniji se od stripa ne da živeti. Pred leti je bilo kratko obdobje, ko sem lahko preživel le od objavljanja stripov in karikatur v Slovenskih novicah in Delu, a tega ni več. Pa ne toliko zaradi gospodarske krize kot zaradi krize tiska. Naklade padajo, ni denarja za sodelovanje z zunanjimi avtorji. Danes rajši zastonj objavljajo prevedene tuje stripe. Zmeraj pomembnejša alternativa postaja splet.
Pa vendar se zdi, da stripu nekako bolj pristaja tisk.Sam raje objavljam v tisku, ker moji stripi temeljijo na detajlih in tako pridejo bolj do izraza. Si pa omejen z uredniško politiko. Na spletu ti nihče ne očita politične nekorektnosti, imaš neomejen prostor, edini pogoj za objavljanje je dovolj bralcev. Trenutno rišem karikature za Pravno prakso in čim narišem Janšo, urednik od mene zahteva bolj nevtralno glavo. V imenu politične nevtralnosti.
Vrniva se h kariernim možnostim mladih v Sloveniji. Kako gledate na množično odhajanje v tujino?Dobro je oditi vsaj za nekaj časa, da dobiš zunanjo perspektivo. Utesnjujoč občutek je vedeti, da ne kot filozof in ne kot ustvarjalec stripov vsaj naslednjih pet let v Sloveniji ne bom dobil službe, pa čeprav mi Slovenija sama financira postdoktorske obiske v tujini. Zdi se mi, da Slovenci težko odidemo v tujino za dalj časa. Močno smo navezani na »naše« in država to s pridom izkorišča. Zaradi tega ne vlaga veliko v nas in je pomirjena, ker se bomo tako vrnili in jo oplajali z znanjem iz tujine. Ampak z razmahom nizkocenovnih letov in skypa se jih v Slovenijo vrača zmeraj manj. Druga stvar je življenjski slog. V tujini imam kar nekaj prijateljev in večina je tam z življenjem z vidika službe in preskrbljenosti veliko bolj zadovoljna. Pogrešajo pa mediteranskost Ljubljane. Končati službo popoldan in posedeti na kavi na soncu, sobotni sprehod, relativno ležernost. Tega marsikje v tujini ni. Nedvomno pa nam manjka vizionarstvo, kolektivni zalet za »naprej«, kar v Španiji na primer imajo. Mi se vdamo, tudi pri protestih se ne znamo jasno artikulirati, kar čakamo, da slabo postane še slabše.