Odveč je pričakovati, da gre za kakršno koli reformatorsko estetiko, kot so ji jo mnogi po prvem posluhu (ne)hvaležno pripisovali. Lana Del Rey teh modelov enostavno ni sposobna ločiti od preproste ideje, ki jo zvesto neguje skozi celoten album: tega lahko utemeljimo kot porumeneli trip hop za nočno rabo. Njen vokal se namreč odlično znajde v tej atmosferi, kjer se srečata dve preteklosti. In prav ta spiralni preplet je njen največji adut, vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo, ko (in če) bo poskušala zapustiti izbrani »klavstrofobični« register. Z njene pozicije se zadnja skladba (Lucky Ones) namreč odpira proti novemu horizontu, a moramo vedeti, da ni več sama, saj je že njeno ime produkt skupine ljudi, katerih naloga je bila poiskati primeren naziv, ki bi ponazarjal ali simboliziral njen zvok. Je torej govor o še enem izdelku brez hrbtenice? S tem se ni moč strinjati, saj je pevka natančno vedela, kaj želi, ter je v drugem življenju – kot velika fanica Walta Whitmana in Alana Ginsberga – sama začela kovati besedila. Kdor je sposoben napisati verze »deloval si kot punkrocker/a jaz sem zrasla na hip hopu/pristajal si mi bolje kot moj najljubši pulover/toda vem, da je ljubezen zlobna«, kaže veliko mero odločenosti, da ne bo le še ena lutka z naslovnice.
»Rajski« podaljšek drugega studijskega albuma predstavi Lano Del Rey veliko bolj kompleksno, kot da bi v njej prihajalo do konflikta dveh usod – na eni strani imamo utrujeno dekle, ki se hrani s cinizmom kot posledico življenjskih razočaranj, na drugi pa optimistično punco, ki ovita v modri žamet rada posluša Brucea Springsteena (American). Še vedno – četudi so toni občutno svetlejši – pa gre za elegične pop muzike s prepoznavnim žigom sladke bizarnosti in nekaj jazzovskimi ritmi (Yayo). Temačne zvočne strukture so veliko bolj ohlapne (Cola), kar daje pevki več svobode, da občasno privzdigne svoj glas (Bel Air). Morda ti mešani občutki nagovarjajo novo (ali vsaj vzporedno) smer – do takrat pa njene hladne godbe ostajajo neškodljive in ušesu prijazne.