Na Sirijo in Egipt osredotočena medijska pozornost v zadnjih mesecih lanskega leta je dajala vtis, da je zbujena arabska pomlad padla v komo, ki obeta zgolj nesrečni konec z državljansko vojno med verskimi in etničnimi skupinami ali radikalno islamizacijo namesto želene sekularizacije arabskih držav.
Protestni samozažig tunizijskega uličnega prodajalca sadja zaradi socialnih krivic in oblastne arogance tamkajšnje dolgoletne Ben Alijeve diktature pa je bil vendarle iskra, ki ni zanetila samo tragičnih požarov, kakršen še vedno ostaja nepogašen v Libiji, ampak tudi brbotanje sprememb nad bolj nadzorovanim ognjem. Pri tem se malo pozornosti posveča trem severnoafriškim državam, ki so vsaka zase ubrale pot arabske tranzicije, a bodo v bližnji prihodnosti tiste, ki bodo pokazale, v kolikšni meri je avtokratično in religiozno ukleščen arabski svet zmožen preobrazbe v sodobno odprto demokratično družbo. Poleg Tunizije sta to še Maroko in Alžirija.
Ranljiva Tunizija
Od treh držav Magreba je najbolj ranljiva na daleč videti prav Tunizija, tako rekoč rojstni kraj arabske pomladi. Po padcu diktature so na nedavnih volitvah oblast prevzeli zmerni islamisti, ki pa so že v konfliktu z delavskimi sindikati. Sredi decembra je že kazalo, da se bodo protesti sprevrgli v nasilno obračunavanje po vsej državi z nepredvidljivimi posledicami, ki jih je preprečil kompromis v zadnjem trenutku.
Tunizija se sooča s precej nenavadnim političnim položajem, potem ko se je zrušil eden najbolj represivnih policijskih režimov v regiji. Desetmesečno burno tranzicijsko obdobje se je izteklo v volitve z rekordno udeležbo in zmago nove ustanovljene stranke Enahda, ki je vstopila v koalicijo z dvema sekularnima strankama in obljubila razcvet demokracije in gospodarstva. V nasprotju z obljubljenim so se zvečine kopičila politična nasprotja, ki so jih podžigali še radikalni islamisti in širili razkol med koalicijskimi partnerji. Brez prave politične opozicije vladajoči koaliciji se je politična bitka prenesla na civilne družbene organizacije in sindikate, ki so se med drugim znašli v središču spopada za sekularno družbo in preprečili tudi vnos dela šeriata v osnutek nove ustave. Pripravljenost vlade za doseganje splošnega kompromisa je, kaže, odlika tunizijske tranzicije, ki ni brez občasnih socialnih nemirov, političnih kriz in blokad. V tem se najbolj očitno razlikuje od Egipta, kjer so politični in idejni nasprotniki vsak trenutek pripravljeni spraviti nestrinjanja čez rob v krvavo nasilje.
Kamel Labidi, dolgoletni tunizijski borec za človekove pravice in svobodo izražanja, tamkajšnjo sposobnost sporazumevanja pripisuje tudi višji stopnji izobraženosti ter nepomembni vlogi vojske v preteklosti, čeprav dodaja, da ravnotežje islamistom predstavlja prav delavsko gibanje. Splošna stavka v državi, ki je dolgo veljala za gospodarsko najbolj razvito v Magrebu, je bila eden glavnih katalizatorjev hitrega bega Ben Alija v Savdsko Arabijo. Že tedaj napol neodvisni sindikati pa so dovolj organizirani, da jim revolucije ne morejo kar mimogrede ukrasti radikalni islamisti, ki jih je tudi zbudila arabska pomlad.
V Alžiriji le pomladni piš
Tunizija ima tako najbolj odprto pot v sodobno demokratično družbo z jasno oblikovanimi političnimi, interesnimi in drugimi civilnodružbenimi skupinami, čeprav je v primerjavi z Alžirijo in Marokom videti najbolj ranljiva. Alžirijo je arabska pomlad le kratkotrajno oplazila z nekaj protesti in zahtevami po reformah, ki so jih varnostne sile na eni ter obljube predsednika Abdelaziza Buteflike hitro utišale. Legalizacija več deset novih strank ni prinesla posebnih sprememb na parlamentarnih volitvah maja lani, lokalne v novembru pa so ob skromni volilni udeležbi samo še okrepile vladajočo stranko. Z ogromnimi rezervami plina in nafte ima Alžirija dovolj finančnih virov za utišanje potencialnih socialnih nemirov po sistemu »ne postavljajte političnih vprašanj, pa bomo zadovoljili vaše ekonomske«, kot je to praksa v bogatih zalivskih arabskih državah.
Alžirija se je vrnila v stanje pred arabsko pomladjo, vladajoča stranka si je celo razširila nadzor nad raznimi izvoljenimi telesi, negotov položaj v Tuniziji in še posebej Egiptu pa je utišal tudi evroameriške zahteve po reformah v tej državi. Razcvet skrajnih islamističnih grupacij v Sahari in še posebej severnem Maliju pa Alžirijo dela potencialno vojaško partnerico v boju proti islamskemu terorizmu in še utrjuje Butefliko, ki pa se mu leta 2014 izteka zadnji predsedniški mandat. Takrat nekateri pričakujejo generacijsko, ne pa tudi nujno politično spremembo v Alžiriji, kjer arabska pomlad praktično ni pustila sledi.
Maroški zgled arabskim dinastijam
Gledano z distance, je bila ta pomlad še najbolj cvetoča v Maroku, kjer so množični protesti v začetku predlanskega leta prinesli dokaj hitre politične spremembe ter prenos oblasti s kralja na izvoljena telesa, Ustavna dopolnila so bila na referendumu podprta z 98 odstotki glasov Abdelilah Benkirane, ki je po zmagi zmerne opozicijske islamistične stranke za pravičnost in razvoj postal premier, pa je zagotovo najmočnejši mož na čelu vlade v več desetletjih.
Tretjo pot med revolucijo in starim načinom kraljevske vladavine, ki naj bi predstavljale postopne reforme, po oceni političnih analitikov še niso prinesle dejanskega premika k ustavni monarhiji, saj 350-letna vladavina dinastije Alaouite drži niti v rokah in je vzvišena nad vsemi kritikami.
A tranzicija poteka, predvsem po zaslugi mladine oziroma študentov in intelektualcev, ki vzdržujejo predlani porojeno gibanje 20. februarja in izvajajo pritisk na kraljevino pri pospeševanju reform. Pri prihodnjem razkrajanju dinastičnih avtoritarnih vladavin v arabskem svetu bodo prav maroške izkušnje morda igrale pomembno vlogo.
