»Ob polnoči bom parkiran v Črnučah, a že dve minuti kasneje odpeljem, tako da časa za praznovanje res ne bo,« se nasmehne debelušen, brkat šofer mestnega avtobusa, ko ga vprašamo, kako bo vstopil v leto 2013. Bo s čim nazdraviti? Še enkrat se nasmehne in dvigne pločevinko energetskega napitka. »Alkohola danes niti slučajno ne bo. Pa saj ga tudi sicer ne pijem. Žal mi je samo, da se mi doma hladi jagenjček in da si pred službo nisem mogel ob večerji privoščiti kozarčka odličnega haložana,« je momljal v brke. Avtobus se je od postaje do postaje bolj polnil, dokler nismo prišli do Name.
Po Čopovi in čez Prešernov trg smo jo najprej mahnili na Pogačarjev trg, od koder je bilo slišati narodnozabavne zvoke. Ansambel Rubin je ogreval še nekoliko zadržano množico, čeprav se je pred odrom nekaj parov že vrtelo, med njimi tudi nasmejana Japonca. »Ob pesmi pozabim vse bolečine, ljubice vse, vse slabe spomine …« je odmevalo iz zvočnikov. Muzikantje so na koncu spustili še nekaj obveznih opolzkih šal in oder prepustili Franciju, pevcu nekoliko mafijskega videza, ki je tako očitno pel na plejbek, da je šlo vsem prisotnim na smeh.
Japonci: Ljubljana je tako velika
»Nas lahko slikate?« je s sramežljivim nasmeškom vprašala mlada Japonka in pomolila fotoaparat. S svojimi tremi prijatelji so zavzeli pozo in želeli, da bi bil v sliko ujet tudi ljubljanski grad. Izvedeli smo, da so na študentski izmenjavi na Malti, v Slovenijo pa so prišli, ker je pač – blizu. V treh dneh so bili v Škocjanskih jamah, na Bledu in v Ljubljani, novo leto pa bodo pričakali zunaj in najbolj so se veselili ognjemeta. »Ljubljana je odlično mesto in tako zelo je velika,« so začudeni. Mi pa še bolj.
Odneslo nas je na Mestni trg, kjer je Elda Viler odpela venček svojih slavnih in jih pospremila z opombami »Opatija 69«, pa »Slovenska popevka 68«. Kar malo otožno je bilo vse skupaj, a množici je bilo očitno všeč. Posebej so nagradili njeno zadnje dejanje, ko je prebrala »ravno včeraj napisano« pesem o tem, kako revščina obstaja, odkar stoji svet, a tisto pravo bogastvo je zdravje.
Sprehodili smo se po promenadi mimo številnih lokalov, ki jim je to noč posel cvetel. Natakarji so kar z vsemi govorili angleško, saj se je zdelo, da je več turistov kot domačih gostov. »Turistov je sicer res veliko, vendar ne zapravljajo,« nam je medtem pojasnil možakar, ki je sedel pred eno od lesenih stojnic in premetaval kostanje po vroči žerjavici. »Slabo je, letos je še posebej slabo. A kaj naj, imam štiri otroke, vsi so visoko izobraženi, službe pa nima niti eden. To počnem zanje,« je pogledal hčerko, ki je bila zadolžena za prodajo. »Vsako leto najamem tri stojnice po Ljubljani, da dam otrokom delo za tiste tri mesece. Ker klošarili pa ne bodo,« je bil odločen. Sin makedonskega slaščičarja živi v Ljubljani že trideset let in ne more razumeti, kako smo kot družba tako zavozili. »V komunizmu smo delali in zaslužili, v tej demokraciji pa se samo zafrkavamo,« je pribil.
Bližala se je polnoč, zato smo se premaknili na Kongresni trg, kjer je prisotne zabavala Natalija Verboten. »Na oder zdaj vabim župana Zorana Jankovića, ki naj mu ob tem voščim za njegov jutrišnji rojstni dan: vse najboljše. A vam lahko dam poljubček?« zažvrgoli Verbotnova. Zoran Janković je povedal nekaj prijaznih misli o tem, da bo novo leto lepše, in da bo Natalija po koncu programa lahko kar vsem razdelila poljubčke. V vsej tej evforiji je pozabila na čas in se je ustavila šele tri sekunde pred novim letom. Z odštevanjem tako ni bilo nič, kar naenkrat smo, povsem nepripravljeni, na vrat na nos vstopili v 2013. Glasba je utihnila, vsi s(m)o čakali na spektakularni ognjemet, a tega ni bilo. Le na trgu je pokalo in se bliskalo, nebo nad gradom pa je ostalo, no ja, temno in megleno. »Kdaj prišel bo zate spet ta dan, naj te upanje ne zapusti,« je med vsesplošnim pokanjem in streljanjem donelo iz zvočnikov. Nebo nad gradom se je nato, sicer z desetminutno zamudo, vendarle razsvetlilo, a ognjemeta zaradi megle na tistem trgu ni videl nihče.
Na Trgu francoske revolucije je medtem Klemen Klemen ravno udrihal s svojim političnim manifestom, kako da »pršli smo do tega, da nismo vsi na istem«, ko je na oder stopil Janković in vsem zaželel srečno novo leto. A tu župan ni naletel na prisrčen sprejem, mladi, ki so bili na trgu v veliki večini, so ga preprosto izžvižgali. Nagovor tako, jasno, ni trajal dolgo.
Tudi klubi polni turistov
Po koncu programa na prostem se je dogajanje preselilo v ljubljanske klube. Verjetno največ ljudi se je nagnetlo v Cirkus, ki je tako rekoč pokal po šivih. Za navadne smrtnike je bila vstopnina deset evrov, za tiste zelo pomembne pa 40. Izbranci so si lahko postregli s prigrizki, a so imeli natakarji bistveno več dela s točenjem pijače. Slovesu prelomne noči v letu in potokom alkohola navkljub je bila klientela zelo kulturna in spodobna. Marsikateremu prekaljenemu žurerju bi se zdela novoletna zabava v Cirkusu precej dobra izbira.
Nočni pohod smo nadaljevali v (obnovljenem) klubu Top Six. Tudi tukaj se je trlo ljudi, menda jih je bilo čez zgornjo mejo zmogljivosti prostora. Za vstopnino je bilo treba odšteti dvajset evrov. Z akreditacijami smo imeli sicer čast vstopiti na VIP-vhodu, a je bilo treba v klub nad mestom, kako klavrno, po stopnicah. »Ma, eni mulci so ravno malo prej skakali v dvigalu in ga pokvarili,« je hitel pojasnjevati varnostnik. »V Ljubljano prihajamo silvestrovat že štiri leta,« nam v kadilnici pripoveduje 29-letni Paolo iz okolice Milana. »Tu je veliko bolj zabavno in sproščeno kot v Italiji. Ni pa nič bolj poceni, to je res.« V Topu so bili tokrat prvič in pripomb niso imeli, razen tega, da je preveč Italijanov. »V Ljubljano zbežim stran od Italijanov, tu pa jih je poln klub,« se smeji. Glasba je tu manj komercialna kot v Cirkusu, a nam niso všeč preveč razgaljene (oziroma tako rekoč nage) plesalke. In tudi ne pobruhano stopnišče in rasistične izjave nekaterih (VIP) gostov. Fuj.
Po poti proti domu se ustavimo še v klubu K4, ki je, roko na srce, edino zares pravo klubsko doživetje na našem pohodu to noč. (Želeli smo preveriti utrip tudi v eni od najbolj priljubljenih točk v Ljubljani, v Gali hali na Metelkovi, a so nam dobrodošlico tam – edini – odrekli.)
S kosom pice v roki – mimogrede, tudi mojstrom bureka, kebaba in drugih nočnih delikates je posel to noč cvetel – smo se na do zadnjega kotička natlačenem avtobusu, na katerem se je kar spontano razlegalo ubrano prepevanje, vozili proti Bežigradu, ko nas je prešinilo, da bi lahko zavili še v Cvetličarno. Na postaji, samo streljaj od kluba, je taksist zahteval šest evrov za vožnjo. »Vzemi ali pusti, ni problem,« je dejal. »Danes bi lahko zaračunaval tudi po dvesto evrov, pa bi imel polne roke dela. Danes cena sploh ni relevantna, vsak je vesel, samo da dobi taksi,« je nato pripovedoval med vožnjo.
V Cvetličarno smo prišli, ko je bila zabava v zadnjih izdihljajih, a v resnici česa več tudi ne bi zmogli.
