Pusta pokrajina, črne skale, črne peščene plaže, neskončna polja lave, na drugi strani pa zeleni predeli, ogromno slapov, da ne govorim o območjih, kjer se iz zemlje neprestano kadi, brbota in kjer vrela voda prihaja na plan, kjer se ji pač zljubi, ter gejzirjih, ki neumorno kažejo svojo moč ob izbruhu vsakih nekaj minut. Tudi vulkanov in ledenikov ne manjka.
Narava govori sama
Nebo brez oblakov, močno spomladansko sonce in vožnja po prostranih poljih lave in ledeniških peščenih nanosih so dajali vtis enoličnosti, ki jo je prekinil čudovit prizor, ob katerem ti zastane dih. Ledeniška laguna Jökulsarlon. Modro nebo, turkizna voda in ledene gore različnih barvnih odtenkov, od bele, modre, turkizne do zamolklo bele. Ob pogledu na ledeniško laguno ostaneš brez besed. Pravzaprav besede sploh niso potrebne, narava govori sama.
Ko se dodobra naužiješ lepote, varno stoječ na trdnih tleh, je treba laguno doživeti še s čolnom oziroma vozilom, ki je prirejeno za vožnjo po kopnem in po vodi. Čudna zadeva, ki dobro deluje. Opremimo se z rešilnimi jopiči, ustrezno zavarujemo pred soncem in ledenim vetrom in že smo na svojih sedežih ter nestrpno čakamo, da nas kapitan popelje po laguni. Pred nami pluje »izvidnik« v gumijastem čolnu in nas usmerja. Kaj hitro nam je jasno, da nas vodi do ledenih plošč, na katerih lenobno počivajo tjulnji. Z varne razdalje jih opazujemo, oni pa nas. Ne pustijo se motiti, nasprotno, občutek imaš, da uživajo v svoji vlogi neštetokrat fotografiranih »manekenov«.
Eni se zaljubljeno pogledujejo, drugi se nastavljajo soncu in iščejo najugodnejši položaj na ledeni ploskvi, tretjim je ljubše plavanje. Skratka uživajo v svojem naravnem okolju, v katerem jih kdaj pa kdaj zmoti čudno bitje – človek.
Plujemo med ledenimi gorami, manjšimi, večjimi, ki jih voda razjeda in ustvarja čudne oblike. Občutek imaš, da si to že nekje videl. Ja, res je. V tej laguni so posneli enega izmed filmov o Jamesu Bondu, s Pierceom Brosnanom v glavni vlogi, ponosno pove vodnica.
Plujemo med labirintom ledenih ploskev in opazujem jato ptic, ki vzleti v nebo, saj se ne pusti motiti radovednim turistom, ki neprestano pritiskajo na fotoaparat. Ozrem se naokoli in se prepustim energiji, ki jo izžarevajo toplo sonce, ledene ploskve in prebivalci na njih, vsak na svoj način. Tišino zmoti vodnica, ki nam kot zanimivost pove, da na zelo kratki razdalji obstajata dva ekstrema: 3000 metrov pod morjem (to je največja globina ledeniške lagune) in 2119 metrov nad morjem (to je najvišji vrh Islandije, vrh vulkana Hvannadalshujukur, ki je v bližini). Ta podatek ti da misliti, kako majhna bitja smo ljudje v primerjavi z globino in višino v neposredni bližini.
Pravljična dežela v resničnem svetu
Ko pluješ med ledenimi gorami, večjimi, manjšimi, ki jih voda razjeda in ustvarja čudne oblike, nad tabo ravno tako modro nebo, kjer sonce kaže svojo moč, ledeni veter pa nič kaj ne zaostaja za njim, potem si res nekje drugje, nekje daleč od civilizacije. Nekje, kjer lahko prisluhneš samemu sebi, nekje, kjer te tjulnji čudno ogledujejo, medtem ko jih opazuješ, kako se sončijo na ledenih ploskvah, nekje, kjer je vredno narediti postanek in prisluhniti naravi. To je Islandija. Pravljična dežela v resničnem svetu in nič več se ne čudim ljudskemu izročilu, ki pravi, da na Islandiji domujejo škrati. Ali ta bitja resnično obstajajo, sem povprašala prijazno gospo, pri kateri sva prenočevala na svojem popotovanju po čudežni, nezemeljski deželi. Odgovor naj ostane skrivnost, tako kot so skrivnostni škrati.
