Srečni filmski Cigani polnili blagajne

Na letošnjem festivalu slovenskega filma je bilo premierno prikazanih cel kup izdelkov, potem pa sta v kino prišla samo dva igrana filma (in sijajni dokumentarec Jaz sem Janez Janša): ŠanghajMarka Naberšnika in Nahrani me z besedamiMartina Turka. Oba sta filma o družini, prvi o romski, drugi o slovenski, toda medtem ko se romska zakorenini nekje v prekmurski ravnini, prosperira s tihotapstvom v jugoslovanskih 70. letih, začasno razpade s koncem države in se znova sestavi po nastanku nove, je slovenska družina mlada, poosamosvojitvena, moderna, materialno preskrbljena, a vseeno zaskrbljena in nekam izgubljena na duhovni ravni. Romsko družino je še vedno mogoče videti v kinu, slovenske pa ne več, kar je verjetno posledica tega, da je Šanghaj »malo holivudski«, Nahrani me z besedami pa »bolj art« film. Slovenski art film je bil vselej bolj resnoben kot humoren, predvsem pa nikoli ni poznal te tipično hollywoodske invencije »srečnega konca«. Šanghaj s skoraj 50.000 gledalci sicer ni taka uspešnica, kot je bil Naberšnikov prvenec Petelinji zajtrk pred petimi leti, a vseeno potrjuje, da si slovenski film lahko pridobi znatnejše število gledalcev, če je rajši bolj komičen kot dramatičen, predvsem pa, če ima srečen konec. Če se ozremo po treh velikih uspešnicah, Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk in Šanghaj, lahko opazimo, da je nezanemarljiva sestavina slovenskega hita tudi določen »jugo dotik«. Kar pa zadeva nacionalno ustanovo, ki skrbi za slovenski film, torej Slovenski filmski center, so tako imenovani varčevalni vladni ukrepi poskrbeli, da je bilo minulo leto zanjo precej dramatično: sprva ji je grozila ukinitev, potem pa se je še kar dobro izteklo, deloma tudi po zaslugi tarif, ki jih plačujejo prijavitelji filmskih projektov in s tem Slovenskemu filmskemu centru pomagajo preživeti v polni zasedbi.