V stari Jugoslaviji je bil decembrski darovalec samo Miklavž, ki je socializem preživel v senci novega zvezdnika, v novejšem obdobju po osamosvojitvi pa je dobil še dodatno konkurenco v Božičku. A oba, tako dedek Mraz kot Božiček, sta deloma repliki prav Miklavža oziroma svetega Nikolaja, sicer velikega pravoslavnega svetnika in meniha, zavetnika otrok, mornarjev in mladih deklet, ki jih je bojda reševal pred prostituiranjem. Umrl naj bi 19. decembra 343.
Lik dedka Mraza je z upodobitvijo na sliki iz leta 1952 bistveno določil slikar Maksim Gaspari. Zato ima slovenski dedek Mraz avtohtono domačijske značilnosti, kot so kučma, prešiti plašč in domovanje v Triglavskem narodnem parku. Dedek Mraz je torej od tam, od koder so tudi Kekec, Pehta, Prisank, Kosobrin, Bedanc in drugi mitski junaki. Z njim se je kot božično drevo namesto smreke začela pojavljati jelka. Dedka Mraza so namreč poznali tudi v drugih republikah bivše Jugoslavije, vendar pa je beograjski ali zagrebški dedek Mraz za razliko od ljubljanskega ves čas nosil rdeč plašč, torej božičkovskega, vseeno pa se je imenoval dedek Mraz. Kar je rusko ime, ki izhaja iz istoimenskega ruskega mita o bradatem možu, ki je sprva zamrzoval starše in ugrabljal otroke, za katere so starši morali dajati odkupnino, nato je bil pa njegov značaj povsem spremenjen in je pod vplivom podobnih mitov iz Nizozemske, Skandinavije in drugih dežel postal bitje dobrih namer. Formo ruskega dedka Mraza je v marsičem določila pravljica Snegoručka ruskega pisatelja Aleksandra Ostrovskega, ki je bila leta 1881 tudi libreto za opero Nikolaja Rimskega Korsakova. V času komunizma je bil dedek Mraz v SZ sprva prepovedan, ker je veljal za zaveznika kulakov, potem je bil pa leta 1937 vnovič dovoljen. Po Stalinovem ukazu je moral, da bi se pač ločil od ameriškega, nositi moder plašč.
Socializem ni bil povsem lagodno okolje
V Gasparijevem dedku Mrazu se da prepoznati tako rusko tradicijo kot tudi zahodnjaško oziroma ameriško. V vseh primerih pa so na oblikovanje likov vplivali ljudje z imenom in priimkom. Tudi Božiček oziroma Santa Claus je namreč popolna umetna tvorba in na neki način diktiran lik. Podobo mu je dal Tomas Nast, ameriški karikaturist oziroma risar, liberalec, v protestanta spreobrnjeni katolik, veliki nasprotnik kukluksklana in podobnih ameriških mentalitet, predvsem pa karikaturist, ki je s svojimi risbami malodane postavljal ameriške predsednike in je med drugim zaslužen tudi za lik strica Sama. Božička oziroma Santa Clausa je narisal leta 1836, je pa njegov lik posledica redefinicije Miklavža, ki se je v 17. stoletju najprej zgodila v Veliki Britaniji, nato pa se je s selitvijo v ZDA tam sparila s tradicijo nizozemskih priseljencev in nastal je Santa Claus, katerega ime se prvič pojavi v ameriški pesmi iz leta 1823.
No, tudi socializem za slovenskega dedka Mraza ni bil povsem lagodno okolje. Poskusi revidiranja njegovega lika in dela so se dogajali od samega začetka. O tem na primer govori naslednji citat iz časopisnega članka: »Leta 1952 smo brali tik pred praznovanjem čudne pozive, da preselimo dedka iz sindikatov in s terena v družine. Te naj se pobrigajo, da bodo otroci pobrali darila pod jelkami. Takšno darilo bo pomenilo otroku veliko več. Pa so novinarji, ki so izbruhnili s to idejo, doživeli takojšen poraz. Kajti dedek Mraz ni v takšni meri osvojil rodbin, kot je osvojil mesto. Trije konjeniki so pripeketali po največjih ulicah Ljubljane ter s fanfarami oznanjevali prihod tokrat že domačega dedka Mraza. Okomotan kot Gorenjec je dedek sedel na vozeči se skali, okoli njega pa so frlele snežinke, lutke, Rdeča kapica, Sneguljčica, pa medvedi, lisica, volk in palčki, ki so kresali prave iskre med špalir navdušenih. Sprevod je pestrila tudi prava Ciganka s pravim medvedom. Zoper oba je nastopil tisk, češ da sta vse premalo pravljična.«
Alkoholni hlapi ubijejo iluzijo
Slovenski dedek Mraz je bil v vsakem primeru kolektivni obdarovalec. Možakar, zaradi katerega je otrok na sindikalni zabavi morda edinkrat v življenju stopil na oder. Kajti sedel je tam. Pred vsemi je vsakogar posadil na koleno in mu dal sindikalno darilo. In starosta Razboršek je v omenjenem intervjuju na to temo dejal: »V prejšnjih časih so veliko škodo delali sindikalni dedki mrazi, ki so si nadeli šofersko jakno, nalepili nekaj vate in pijani nastopili. Alkoholni hlapi otroku ubijejo iluzijo. So bili pa najboljši časi za dedka Mraza v šestdesetih. Trajalo je tja nekje do leta 1975. Potem so začela podjetja materialno propadati. Naročila niso več vključevala gledališke predstave, ki je bila včasih standard. Letos (leta 1997, op. a.) smo imeli v Cankarjevem domu samo eno podjetje, SCT. Morda tudi zato, ker je potem sledila sindikalna zabava za odrasle. In včasih takšnih zabav ni smelo biti do božiča, tako da sem moral cel posel narediti v štirih ali petih dneh. Šele v drugi polovici osemdesetih let smo že začenjali s petnajstim decembrom.«
Tarča revizionističnih poskusov
S finančno krizo so se razmere poslabšale, manj denarja pa pomeni tudi več prerekanja. In tako je bil lik dedka Mraza leta 1977 deležen resnih napadov. Leto poprej je bil sprevod bojda katastrofalen, ob organizaciji sprevoda je neznano kam poniknilo precej tako imenovanega družbenega denarja, zaradi česar je dedek Mraz v ljubljanski mestni politiki zakuhal afero. Ustanovljen je bil tudi 18-glavi odbor, ki je o zadevi razpravljal na najvišjem nivoju mestne politike. Afere za dedka Mraza niso ugodne. Nekateri so se začeli javno spraševati o njegovi vlogi in izpostavljen je bil revizionističnim poskusom. Nekateri so menili, da mu je treba vzeti funkcijo pravljičnega lika, za kar se je v javni debati, vzdržujoč držo principialnega marksista, na primer zavzel gospod Sergej Vošnjak, ki je to tedaj utemeljil z besedami: »Sem proti mistifikaciji dedka Mraza in šabloni, v katero ga hočemo spraviti. Nisem proti dedku Mrazu. Nasprotno, moramo ga ohraniti, a ne v taki obliki kot doslej. Ne kot bitje s Triglava ali nekaj metrov višje, ne kot bitje izven nas. Bistveno je, da se otroci ob njem zavedo, da je vse v nas samih, da njegova darila ne prihajajo iz onostranstva, da so prispevek staršev, kolektiva.«
Dedek Mraz je torej lik, pred katerim je na koncu popustil celo Stalin, in lik, ki je preživel več kriz, glavni sta bili leta 1977 ter konec devetdesetih let, ko v Ljubljani niti ni imel sprevoda. Zadnje čase je videti, da mu gre spet dobro.