Pliško Piki Jakob

I.

Pred štiridesetimi leti, ko sem bil sam v fazi in kraljestvu igrač in s tem seveda tudi v fazi in kraljestvu plišastih igrač, je bila hierarhija precej drugačna. Najbolj zaželena, če ne celo edina dostopna plišasta igrača je bil medved. Namerno sem napisal medved, ker se mi iz večdesetletne oddaljenosti zdi, da je bil tisti »pliško« precej velik, nikakor ne majhen in neugleden medvedek, ki si najde prostor v nahrbtnikih mojih otrok, čisto na koncu, ko so vsi ostali potniki na deželo že znani.

Moj medved je bil svetlo rjave barve, napolnjen z žagovino, tace (roke in noge) so se mu okorno premikale, tako da je lahko sedel, za oči je imel nekakšna dva gumba, zunanji krog gumba je bil jantarne barve, notranji pa črna pika. Kolikor se spomnim, je vedno ostal »medo«, saj mu nikoli nisem dal nobenega posebnega imena.

In ravno v tistem času, ko je bil moj najboljši prijatelj in zaveznik v spanju in sanjah medo, je izšla knjiga, ki ji je uspelo mojemu odnosu do njega dati obliko in ga osmisliti, mi odpreti nova polja iger, ki sem se jih z njim igral. A verjetno je šlo za širši in bolj usoden proces, kot je bila otroška igra, če obstaja sploh še kaj pomembnejšega od nje – knjiga je predvsem hranila in širila mojo domišljijo; utrjevala sposobnost prevajanja besed v podobe in podob v besede.

Čeprav sem bil mahnjen na Indijance in kavboje in je bilo moje najljubše čtivo največkrat povezano z junaki z Divjega zahoda, je ta knjiga pometla z vsemi knjigami in stripi s to tematiko. Postala je prva knjiga, ki me je obsedla. Prva, v katero sem se zaljubil.

Imela je svetlo moder ovitek in na naslovnici je bila risba temno rjavega medvedka z belim trebuščkom in svetlo zeleno mašnico okrog vratu. Njen naslov je bil Moj prijatelj Piki Jakob. Nista mi je kupila starša za rojstni dan ali pa ob kakšni podobni priložnosti, ko se dajejo darila – recimo za Dedka Mraza. Če me spomin ne vara, je bila knjiga nagrada za uspešno opravljeno bralno značko. To je bilo v drugem ali pa tretjem razredu osnovne šole. Njen avtor je bil Kajetan Kovič, avtorica ilustracij, tiste značilne in prepoznavne podobe Pikija Jakoba in tiste značilne krhke, nežne, skoraj eterične podobe njegovega učitelja, ki je še najbolj spominjala na pravljičnega princa, pa Jelka Reichman. Zakaj ju omenjam šele zdaj? Ne zaradi tega, ker naj bi postopoma večal napetost in ustvarjal suspenz, ampak zato, ker so nas kot otroke bolj zanimali vsebina, zapleti, rešitve, junaki in ilustracije, kot pa to, čigavo ime se je pojavilo na platnicah in kakšni obrazi, barve glasov in usode se skrivajo za njim. Književnost je bila za nas v prvi vrsti nekakšna velika, mogočna gmota zanimivih in napetih zgodb in pripovedi, in ne izpostavljanje imen tistih, ki so te zgodbe za nas napisali.

II.

V filmih včasih vidimo, kako skušajo otroci, največkrat dijaki, ubrati lažjo, predvsem pa manj zamudno pot in si, namesto da bi prebrali knjigo, ki je v šoli predpisana za obvezno čtivo, preprosto sposodijo film, narejen po knjižni predlogi. Tudi sam sem nekajkrat nehote ubral lažjo pot, da ne rečem, da sem goljufal, goljufal predvsem samega sebe, in nekaterih klasičnih otroških in mladinskih knjig, ki so bile izdane ali pa priljubljene v obdobju mojega odraščanja, nisem nikoli prebral, čeprav sem imel vedno občutek, da sem jih prebral, saj me je s takšnim občutkom navdalo gledanje filma ali pa nadaljevank na televiziji – zdelo se mi je, da sem opravil izpit, četudi sem na grobo poznal samo vsebino, ki je bila zabeležena na filmski trak.

Tako nisem prebral ne Seliškarjevega Sinjega galeba ne Preglove Odprave zelenega zmaja, a s Pikijem Jakobom nisem mogel goljufati, tudi če bi hotel: takrat namreč sploh nisem vedel, da je bilo nekaj zgodb iz knjige ekraniziranih, in tudi knjiga me je našla, preden se je pojavila televizijska nadaljevanka.

Obstaja trik, ki bi mu težko rekli trik, bolj gre za neko nenapisano pravilo, povezano s književnostjo: najbolj zanimiva je tista, v kateri se ne srečujemo s čistimi izmišljijami in fantazijskimi svetovi, ampak pisanje vzpostavi pontonski most, korespondenco z življenjem, ki ga poznamo, živimo, s katerim se lahko identificiramo, ali pa ga zavračamo in odklanjamo. In to ne velja samo za književnost za odrasle, ampak tudi za mladinsko književnost.

In obstajajo knjige in avtorji, ki se zavedajo, da zanimive teme niso neskončno oddaljene in skrite za različnimi plastmi in zagrnjene s kopico tančic, ampak so tu, v bližini, pred nami, na dosegu roke, le opaziti jih je treba in uporabiti. Ampak to je seveda šele prva faza, kajti književnost se ne dela in ne piše z idejami in predstavami in opazovanjem, pač pa z besedami in stavki, in njena najbolj izstopajoča lastnost, skoraj zakonitost, ni toliko vzpostavitev napete in zanimive zgodbe, ampak se skriva v strukturi, dramaturgiji, v tem, kaj v poteku pripovedi čemu sledi.

In Koviču je uspelo točno to. Pravzaprav v kratki spremni besedi k za zdaj zadnjemu, enajstemu natisu Pikija Jakoba sam zapiše, izda skrivnost, kako je knjiga nastala, in zasluge pripiše svojemu sinu Juriju, ki je imel takrat kakšnih deset let: »Od številnega sorodstva je ob rojstnih dnevih dobil številne medvedke in se je začel z njimi igrati medvedjo šolo. Postal je medvedji učitelj in medvedje so postali pravi, skorajda živi člani naše družine. Iz medvedje šole so se razvile še druge medvedje igre. Začele so zanimati tudi mene. To ni bilo nič čudnega, saj sem glavnega medveda, Pikija, prinesel sam iz Pariza. Tako sem začel pisati zgodbe o Pikiju, njegovem učitelju in medvedji družini. Bilo je pol igre, pol resnice, pol šole in pol šale.«

III.

Knjiga ima zanimivo zgodovino nastanka, saj ji je botrovala pesem. Tloris in zasnova zanjo je namreč pesem Medvedja šola, ki je bila objavljena nekaj let pred izidom Pikija Jakoba. Pesem pripoveduje o medvedih, ki hodijo v šolo, se učijo abecede in številk, pojejo in brundajo, se učijo zemljepisa, in vmes med učenjem teče čas in medvedi so pridni in v njihova spričevala letijo same debele petice. Napisana je v rimanih štirivrstičnicah, kar je za Koviča standarden pesniški model, ki ga je razvil do popolnosti.

Moj prijatelj Piki Jakob se začne, kot se knjiga mora začeti; s predstavitvijo glavnega junaka Pikija Jakoba: »Ta ne stanuje v gozdu, ne v živalskem vrtu, ne v cirkusu, ne v trgovini. Ampak v bloku, v četrtem nadstropju, na polici za igrače. Ime mu je Piki, ampak ne zato, ker je pikast. Tako mu je pač ime. Ni namreč vsakdo belec, ki se Belec piše, in tudi vode na pije vsakdo, ki se piše Vodopivec. Tako je Pikiju ime Piki. Piki hodi v medvedjo šolo in ima učitelja, ki ni medved, ampak fantek. Jaz sem učiteljev oče in zato dobro poznam Pikija in učitelja. Včasih se skupaj igramo Človek ne jezi se. S Pikijem se dobro razumeva, z učiteljem pa imam včasih težave. Piki zmeraj pametno molči, učitelj pa mi včasih ugovarja. Nič ne pomaga, če mu rečem, da sem jaz ravnatelj.«

Stavki, v katerih piše Kovič, so kratki in natančni. Nikoli se ne zapleta. Je jasen in pronicljiv. Za osnovo vzame vsakdanje dogodke in situacije in jih poveže z medvedki in potem nadgradi s fantastičnimi elementi, ki pa so le nekakšna preobleka in interpretacija resničnosti, vse skupaj pa občasno začini z otrokom domačim in zanimivim humorjem. To se seveda dogaja na zelo zoženem in majhnem prostoru (zgodbe so kratke), kar pomeni, da zahteva še bistveno več natančnosti in koncentracije, kajti pri takšnem obsegu so tudi najmanjše napake še toliko bolj vidne in vpadljive. Pikija in njegovo druščino medvedkov in učiteljevo družino in mačka, ki je po možnosti lahko tudi tovornjak ali pa strašna zver, ki rjove, tako spremljamo v različnih epizodah, ki so bralcu domače, saj pokrivajo njegovo izkustveno in doživljajsko polje. Standardnim in univerzalnim situacijam dá Kovič obliko in jih ubesedi. Tako imamo zgodbo o francoski solati, ki je učitelj seveda ne mara, kajti otroci so zelo nezaupljivi do novih in nenavadnih jedi, in ki jo Piki jé, ker je Francoz, Parižan. In potem imamo tu mačka, ki zna žvižgati, ker je pojedel kanarčka, in Pikija, ki igra šah in žre figure, ker razume dobesedno, da mora figuro pojesti, in potem so tu zgodbe o pojavih tistega časa (zgodnja sedemdeseta), zgodba o pen friendih (prijateljih preko pisem) in zgodba o takrat zelo popularnih in razširjenih spominskih knjigah, ki smo si jih izmenjevali in vanje risali in pisali tuje verze in posvetila in z njimi prisegali na večno prijateljstvo, pa zgodbe o tegobah otrok, kot sta vročina in strah pred zobozdravnikom, pa zgodba o športnem dnevu, in potem so tu še počitnice, hiša strahov, šoferski izpit, cirkus...

Največja kvaliteta Kovičevih zgodb iz knjige Moj prijatelj Piki Jakob, ki je seveda klasika mladinske književnosti, je sposobnost, da bralca dobesedno primorajo, da skozi tekst vzpostavi intimen, topel in nežen odnos z junaki, predvsem s plišastimi medvedki in učiteljem, odnos, ki sega tako daleč, da navdaja s tem, da se bo v sanjah, ali mogoče že zdaj, v budnosti, zgodila tista velika čarovnija; pliškoti bodo spregovorili in dano nam bo nekaj, kar je zares dano samo otrokom: dano nam bo razumeti medvedji jezik.

IV.

Še vedno imam prvi natis knjige Moj prijatelj Piki Jakob, ki je izšel v Kurirčkovi knjižnici leta 1972. Da bi ostala cela, sem se odločil, da bom sinu kupil njegovega lastnega Pikija Jakoba, tako da ima on natis Mladinske knjige iz leta 2006.

Moja knjiga je broširana, sinova pa ima trde platnice. Medvedek na njegovi je malo temnejši od medvedka na moji in okrog vratu ima temno modro mašnico, ne več zelene. Besedilo je isto. Le ilustracije v knjigi so se spremenile. Vse so barvne in na njih so samo še medvedi in maček. Učitelj je izginil, izginila je tudi njegova sestra, izginila je medvedja mamica, ki je spominjala na Muco Copatarico, in izginili so otroci.

Najbolj mi je žal, da ni več učitelja, nežnega, skoraj eteričnega princa, ki ima v resničnem času in življenju že več kot petdeset let. Ne vem, zakaj se je to zgodilo in zakaj je prišlo do tega izbrisa. Mogoče je šlo za sugestijo urednika zbirke, drugačen koncept, ilustratorsko vizijo, ali pa Jelka Reichman ni mogla ali ni hotela oživiti nečesa, kar je podvrženo minevanju in času, in je pustila princa v preteklosti, ga pustila točno takšnega, kakršen je bil, kakršnega je narisala v tisti davni, »moji« knjigi, ko je imel tudi v resničnem času nekaj več kot deset let. Kdo bi vedel?

Moja otroka zgodbe poznata, saj sta jih že velikokrat slišala, in natančno vesta, katere so jima bolj všeč in katere manj, katere so bolj smešne in katere manj. In mogoče bosta zdaj, ko jih ponovno večkrat slišita, na naslednji izlet na deželo vzela s seboj tudi kakšnega zaresnega medvedka, varuha in zaveznika v spanju in sanjah, čigar jezik zagotovo že razumeta in ga znata tudi govoriti.