Mi smo na ulicah, mi smo vstali, ki našo prihodnost ste razprodali. Bolj negotovi smo, bolj nebogljeni, kot takšni smo zelo zaželeni. Če se za svoj jutri bojimo, se reševati vam prepustimo. O resnosti krize dobro poučeni, za vaše reforme kot naročeni, za odrekanje, za varčevanje, za dobro tretjino tanjše sanje. Če nismo pridni, nam pade ocena in že je kriza poglobljena. V bonitetni demokraciji podložniki smo birokraciji. V Bruslju za nas izbirajo zdaj, koliko vzeti, komu in kaj, da vrnemo njim, ki že imajo, njim, ki nam živeti ne dajo, njim, ki nas bodo poceni kupili, ko nam bodo sami ceno spustili.
Mi smo na ulicah, mi smo vstali, mi, ki naj bi vašo krizo plačali. Mi, ki bi nas reprogramirali, mi, ki bi nas konsolidirali. Mi smo za vas insolventni, kot ljudstvo nekompetentni. Mi ne smemo nasprotovati, pustiti se moramo ustrahovati. Ker če vi boste blokirani, mi ostanemo nereformirani, leni, razvajeni prisesanci, neosocialistični neotesanci, neuporabni in odvečni, Angeli Merkel nevšečni, preveč željni svojih pravic, preveč naveličani krivic. Zato bi nas radi spremenili, še raje drugo ljudstvo izvolili. Ljudstvo, ki se vam ne bi upiralo, ljudstvo, ki vas ne bi zaviralo.
Mi smo na ulicah, mi smo vstali, da bi svojemu koncu nasprotovali. Ker vi ste rdeče-bela koalicija in mi smo vaša edina opozicija. Na vaše in naše ste nas razdelili, da vi bi lahko se v miru združili. Vaša je oblast, naši so dolgovi, vaši so oltarji, naši so grobovi. Nas ste zastavili za svoje kredite, mi jih odplačujemo, vi mirno spite. Mi se borimo za preživetje, ko vi povečujete svoje imetje. Dvaindvajset let sami sebe nadzirate, sami sebe interpelirate, drug drugega veselo obtožujete, da lahko drug drugega zamenjujete. Dvaindvajset let se igrate demokracijo, zdaj pa se skrivate za policijo. Govorite nam, da nimamo izbire, govorite nam, da ni alternative, da delate, kar mora bit narejeno, ker kar je storjeno, je pač storjeno. Kar nam je vzeto, se več ne vrne, ker obrnjeno se več ne obrne. Vi le rešujete, kar rešiti se da, in žal vam je, da nas se ne da.
Mi smo na ulicah, mi smo vstali, brezimni, ki ste nas imenovali. Provokatorji, zombiji, skrajneži, poklicni anarhisti, najstniki, nehvaležneži. Za vas odpisani, že pozabljeni, nekoč državljani, zdaj odstavljeni. Ne štejemo več v vaših očeh, naša svoboda je prevelik greh. Smo nedopustno nepokorni, na vaše argumente preveč odporni. Nevedni ali celo zaslepljeni? Iz ozadja podkupljeni? Naščuvani na vas nedolžne, ničesar krive, nikomur dolžne. Vi ste le ubogi samoupravniki, mi pa vaši notranji in zunanji sovražniki.
Mi smo na ulicah, mi smo vstali, mi, ki bi svojo prihodnost pisali. Mi, ki drugačnega sveta si želimo, a nemočni smo, da ga spremenimo. Preveliki, da bili bi preslišani, a premajhni, da bili bi uslišani. Zahtevamo malo, a nemogoče, ker hočemo glave, vsemogočne, ker z roko pravice radi bi segli k nedosegljivim, skritim v megli, ki jo za njih že dolgo dvigujete, pred nami naše rablje varujete. To je vaše edino poslanstvo, za to ste prodali naše zanamstvo. Zato smo spet v tuji lasti, zato smo spet brez svoje oblasti.
Mi smo na ulicah, mi smo vstali, mi, ki smo tu, da bi vas vprašali: Čigav je račun, ki se nam izstavlja? Kdo dvaindvajset let naš denar zapravlja? Kdo ni vrnil naših dolgov? Kdo nam je banke ovil okoli vratov? Kdo, prosim, s priimkom, z imenom, nas je obdaril s tem bremenom? Koga je vprašal, če sme? Kdo vse mu ni rekel »Ne!«? Kdo dvaindvajset let si je zatiskal oči? Kdo o tem še vedno molči? Od kod lopovom imunitete? Kdo so njihovi strici in tete?
Mi smo na ulicah, mi smo vstali, ki tu stojimo, da bi obstali. Mi, ki ne vemo, kam naprej, kako, s kom, nešteto idej. Mi bi rušili in popravljali, veliko in malo zastavljali. Lastne nas zahteve strašijo, ker morda sanjamo utopijo. Mi ne vemo, koliko fašizma je na pogorišču kapitalizma. Mi ne vemo, koliko smrti je na zamišljeni ciljni črti. In kaj če morda res je denar najmanj krvoločen na svetu vladar? Lahko ljudstvo ljudstvu vlada? Dobrota nad pohlepom prevlada? Obstajajo res boljši ljudje, ki drugim ne bi povzročali gorje? Obstaja sploh razum, ki je zdrav? Lahko ljudje spremenimo nrav?
Mi smo na ulicah, mi smo vstali, da ljudstvu svoje glasove bi dali, nismo enaki, enotni smo, razočarani, obupani, besni smo, tu stojimo za svoje otroke, za nerojene dvigujemo roke, tu stojimo za žejne in lačne, za vse ogrožene, za vse drugačne, tu stojimo za druge in zase, tu stojimo za boljše čase, za svobodo, za enakopravnost, za pravičnost in za solidarnost, izgubili smo potrpljenje, zahtevamo boljše življenje.