Policisti so 22. decembra, ko sta v parlamentu potekali slavnostna seja in predsedniška zaprisega Boruta Pahorja, čemur je v Cankarjevem domu sledila proslava obletnice plebiscita, ograje postavili najdlje doslej. Zaprto je bilo vse območje od opere do stavbe vlade, odprt pa je ostal »skrivni« prehod iz vlade proti Rimski cesti.
»Meni osebno je bilo v soboto neprijetno,« je v včerajšnjem pogovoru zatrdil predsednik parlamenta Gregor Virant, ki se je že ob prevzemu funkcije odpovedal osebnemu varovanju. »Bolje bi bilo, če bi bil trg odprt. Menim, da nasilnih dejanj ne bi bilo, gotovo pa bi od ljudi slišali marsikaj na svoj račun. A to je del naše službe. Seveda pa je varovanje stvar strokovne ocene policije in na to nismo mogli vplivati.« Virant je zatrdil, da »se je neprijetno počutil tudi Borut Pahor«, ki se je po zaprisegi želel srečati z ljudmi. Ti so ga pričakali na drugi strani železne ograje, žvižgali so mu in mu obrnili hrbet.
Pahor presenetil Mitjo Rotovnika
»Hrbet smo obrnili politiki, ker je politika prva obrnila hrbet nam,« je dejal Rok Zavrtanik, eden od kulturnikov, ki so se v soboto udeležili ulične manifestacije in alternativne prireditve Protestival, na kateri so nastopili ugledni pesniki, gledališčniki in glasbeniki. »Pravzaprav je politike mogoče razumeti le na en način: z ograjo so zavarovali svoj imidž. Ograja kaže na globino nezaupanja, ki vlada med politiko in državljani, predvsem med politiko in kulturo.«
Kulturni program je potekal v arhitektonskem amfiteatru na Plečnikovem trgu, med stavbami gimnazije, Maximarketa in uršulinskega samostana, kamor so se kulturniki preselili po tem, ko se je izkazalo, da pred ograjeni Cankarjev dom, kjer je prva manifestacija potekala februarja, ni mogoče priti. V notranjosti Cankarjevega doma je bil medtem njegov žalostni direktor Mitja Rotovnik. »Zelo sem bil žalosten, saj nisem pričakoval, da se bo kaj takšnega zgodilo v času, ko bom jaz direktor,« je rekel. »Takole z jeklom in policijskimi specialci obdati osrednjo slovensko kulturno hišo je nekulturno. To je bilo tudi nepotrebno, kajti varnostne ocene dogodka so bile predimenzionirane. Nepredušno je bil zaprt Cankarjev dom, pa tudi vse ulice v okolici.« Rotovnik pravi, da je to v soboto povedal tudi novemu predsedniku Pahorju, ki pa mu je – kot pravi Rotovnik – odgovoril, da se je tudi sam bal, da bodo protestniki v politike metali molotovke. »Presenetil me je,« pravi Rotovnik, ki se čudi, zakaj se je Pahor, če se je res počutil ogroženega, sam odpravil iz parlamenta naravnost proti protestnikom. Na policiji sicer trdijo, da so na Trgu republike zgolj izvajali »splošne policijske naloge, kot so varovanje ljudi in premoženja, ter druge naloge v zvezi z varovanjem določenih oseb«. Kadar ni organizatorja dogodka, ki bi poskrbel za varovanje javnega shoda, varovanje opravlja policija, so nam pojasnili na Policijski upravi Ljubljana. »Policija izvaja ukrepe glede na zbrane informacije in predvidevanja, torej prilagaja svoje aktivnosti glede na varnostno situacijo. Tako bo tudi v prihodnje,« so še napovedali. V okolici parlamenta je bilo sredi tega tedna mogoče opaziti, da policisti ograj niso pospravili, temveč so jih zgolj zložili na strateške točke, kjer čakajo na naslednji protest.
»Na takšne ukrepe se bo treba navaditi«
»Morali so zavarovati prehod politikov iz parlamenta v Cankarjev dom in vsaka policija bi ustvarila takšen varnostni kordon,« pa je bil stvaren nekdanji načelnik slovenske policije, sociolog Pavle Čelik. »Policija ne more tvegati. Vsa Slovenija je doslej gledala, kako daleč letijo granitne kocke, in policisti ne morejo dopustiti, da bi bil kdo zaradi tega ranjen ali bi celo umrl.« Čelik pravi, da se bo na takšne ukrepe treba navaditi. »V intervjuju za Mladino julija 1988 sem napovedal, da se bomo ob prehodu v demokracijo morali sprijazniti z demonstracijami, protesti in varnostnimi ukrepi. To je naš davek demokraciji.« Čelik pa vendarle meni, da bo varnostni koridor v prihodnosti lahko ožji, saj ogroženost ne more nenehno trajati. Strinja se, da so nekateri ukrepi pretirani. Presenečen je bil denimo nad gradnjo »zasilnega izhoda« iz vladne stavbe, ki je nastal – kot je poročala Mladina – v dvoriščnem zidu med Gregorčičevo in Rimsko cesto. »To pa je nekaj čisto novega,« se je nasmejal. »Zelo zanimivo, kar prebili so zid!« Čelik se je vprašal, ali se ne bodo morda protestniki naslednjič zbrali kar tam, pri »zadnjih« vratih.
V tem primeru bi vladi ostala le še možnost, da bi odletela. To je leta 2005 storil nekdanji ekvadorski predsednik Lucio Gutierrez. Ker se je zabarikadiral v predsedniško palačo in se z dvomljivimi finančno-ekonomskimi ukrepi vse bolj odmikal od ljudi, mu na koncu ni ostalo drugega, kot da s strehe obkoljene palače odleti – s helikopterjem. Tako je helikopter postal mednarodni simbol boja protestnikov proti političnim elitam.
Za politike le še televizijski šovi
Psiholog dr. Peter Umek s fakultete za varnostne vede pravi, da je v Ljubljani policija očitno ocenila, da je situacija lahko nevarna. »Če smo iskreni, bi res lahko bila nevarna,« je opozoril. »A v psihološkem smislu je slabo, da je tudi fizični razmik med oblastjo ljudstvom vedno večji.« Ob prvih ljubljanskih protestih konec novembra je bila zaprta le Šubičeva cesta pred parlamentom, nekaj dni kasneje je bila ograjena že tretjina Trga republike, nato več kot polovica, v soboto, ko so se protestniki izrazili s pesmijo in glasbo, pa kar ves oblastni kvart. »V psihološkem smislu bi bilo veliko bolje, če bi varovanim osebam dodelili telesne stražarje in jih od parlamenta do Cankarjevega doma prepeljali z avtomobili. Objektivno je varovanje morda dobro, a mora biti izvedeno na drugačen način. Centra Ljubljane ne morejo zapirati, kot da se dogaja srečanje G8 (letno srečanje voditeljev osmih najmočnejših držav sveta, ki slovi po najstrožjih varnostnih ukrepih, op.p.).«
Varnostni ukrepi, ki so spremljali kulturniški Protestival, so močno presenetili tudi političnega filozofa Luko Omladiča z ljubljanske filozofske fakultete. »Ljubljana še nikoli ni bila tako zaprta. Celo v času osamosvojitvene vojne si se lažje pomikal od ene lokacije do druge. Kaj takega so Ljubljančani najverjetneje doživeli ob okupaciji Ljubljane med drugo svetovno vojno,« pravi Omladič. Ob tem se sprašuje, kako so se politiki počutili, ko so korakali po tako varovani trasi od državnega zbora do Cankarjevega doma. »Tisti politik, ki kaj takega prenese, je izgubil stik z realnostjo. To je vzorec neoliberalne politike po vsem svetu. Vedno več je zaprtih prostorov in vedno manj krajev, na katerih se politiki upajo stopiti pred ljudi. Edino mesto, kamor si še upajo, so televizijski šovi,« ugotavlja Omladič in nadaljuje: »Čim bolj so na televiziji populistični, tem bolj so pred živim političnim telesom zaprti. S tem se kaže, kje je danes politiki pravo mesto. Točno na ulici. Če se ulica zapira, je očitno ulica tisto mesto, na katerem je politični prostor še mogoče oživiti. Primerjava s totalitarnimi in avtoritarnimi režimi zato ni prav nič napačna. Motiv za zapiranje prostorov je enak kot v našem demokratičnem režimu: ker se bojijo ljudi!«
