To je to!

Logaški Barely Modern so bili eno izmed odkritij Klubskega maratona leta 2009. V takratnem cvetoberu mladih obetavnih zasedb so zastopali z garažo oplemeniten rock, ki je svoj humus našel na revitalizaciji žanra z začetka stoletja, ko so newyorški The Strokes z leta 2001 objavljenim prvencem Is This It in londonski The Libertines sprožili revival garažnega rocka med mladostniki. V predstavitveni knjižici maratonske kompilacije so zapisali: »Če smo se leta 2001 spraševali 'je to to?' in je čas sam poskrbel za pritrdilen odgovor, lahko tudi v primeru Barely Modern čakamo, čas pa bo povedal svoje.« V zadnjih treh letih so si kitarist in pevec Žiga Petkovšek, basist Miha Kononenko in bobnar Jan Vihar dobro obrusili pete po slovenskem klubovju in v živo utrdili svoje skladbe. Vmes so se podali na avanturo v London, kjer so se soočili s surovo realnostjo glasbenega biznisa, kjer prav tako ne gre brez stricev iz ozadja. Bivanje v metropoli se je iz upanja v priložnost pretvorilo v življenjsko izkušnjo za naprej. Njen pečat se krepko pozna tudi na prvencu We Cruise Like Tom Does. Z njim Barely Modern niso več up našega rocka, ampak so fakt! Nastopil je čas, da odgovorimo, da je to – to.

Otvoritvena pesem Lion’s Throat, ki jo poznamo z omenjene klubskomaratonske kompilacije, takoj pove, da so fantje v treh letih postali zrelejši. Že odločitev, da po Klubskem maratonu niso skočili na hitri vlak do prvenca, ampak so trezno povlekli zavoro in jo počasi spuščali do letos, priča o njihovi posvečenosti skupni viziji – igrati vihrav in samozavesten rock. Druga Things In My Pocket pošteno zasmrdi po distorzirani molotovki Jacka Whita in novozelandskih Datsuns. Rapidity odpelje v psihedelični britrock, Blue Wide Screen pa s simpatičnim najstniškim pripevanjem ritem sekcije izpade najbolj naivna na plošči, vendar žmohtna kitarska solaža v njenem zaključku razblini vse dvome. Fantovski rock Barely Modern entuziastično zaobjema štirideset let zgodovine garažnega rokenrola, sploh britanskega. Ob že aktualnejših vzorih premore koreninsko navihanost The Who, The Undertones, The Kinks, The Jam in se postavlja kot logaška različica mod-rocka. V mehki rokenrol vihri I See Evil, Television fantje razkažejo tako talent za skladanje pesmi kot občutek za njihovo brezhibno izvedbo. Poskočni nosilni rif pesmi You Look At Me, I Look At You zveni kot križanec Nirvane in avstralskih The Vines in je ogrevanje za naslednji vrhunec. Razgibani Pain Is The Disco ima potenco hita in se po prodornem naboju približa zgodnjim Arctic Monkeys. Z balado Mr. Man, ki kar kliče londonskega boema Petra Dohertyja (iz The Libertines oziroma Babyshambels) v duet z Žigo Petkovškom, se plošča umiri. Po kratkem odmoru pade nova porcija – punk rockačina Minor Vacation in spev(na) Bubba Lemon. Da je imel trio že na začetku zamišljeno vizijo svojega rocka, nas opomni Pan Pan Pan, še druga skladba s kompilacije Klubski maraton 2009. Seveda je pridobila naboj, ostala pa sveža kot na svojem začetku. Predzadnji trdorockovski hibrid They Don’t Say Hello pripelje v zaključni Feline Blues, ki po izteku plošče pusti sladek priokus.

Barely Modern z albumom We Cruise Like Tom Does niso rekli ne prve ne zadnje. Preden so si ga privoščili, so dobro prežvečili rokenrol mitologijo, kar jih je pripeljalo do zaokrožene plošče žarkega, neobremenjenega, lahkotnega in pozitivnega rokenrola, ki ni izdal mladosti in ki ima prihodnost.

album tedna

Preberite sorodne prispevke

''Doom and Gloom'': The Rolling Stones po sedmih letih objavili novo skladbo