Nika Razinger se mi je z zadnjega spusta preprosto odpeljala mimo v cilj. Imela sem »makadamke«, torej smuči za trening. Ne morem reči drugega, kot da bo drugič bolje. Sicer tega ne jemljem kot poraz. Splet okoliščin je pač tak, da se mlajše tudi dobro znajdejo, čeprav smo se tudi starejše potrudile po najboljših močeh. Sicer mi je v veliko veselje nastopati na državnih prvenstvih. Uživala sem, lepe tekme so bile. Za mlajše je to še kako dobra motivacija. Spredaj je vedno tista, ki zmore več in se bolje znajde. Nimam težav s tem, da jim ne bi privoščila.
V soboto boste petič na startu Tour de Ski v Oberhofu, ki je zadnjih šest sezon vedno kot eden od vrhuncev sezone za vse smučarske tekače. Zraven ste od prve izvedbe?Res je, manjkala sem le dvakrat. Enkrat zaradi poškodbe in enkrat zaradi slabše forme. Letos odhajam zelo optimistična in samozavestna. Vem, da imam dobre možnosti za dober dosežek, tudi med dvajseterico. Ni me strah kot pri prvih izvedbah, ko nismo vedeli, kaj nas čaka. V devetih dneh bo sedem etap, štiri od teh so na daljši razdalji, kar je dobro zame. Tudi zaključni vzpon na Alpe Cermis bi mi moral ustrezati. Prepričana sem, da je možno prav na koncu še veliko narediti. Iz izkušenj pa vem, da gre za tekmovanje preobratov, kjer se lahko zgodi vse mogoče.
V letošnji sezoni ste zelo dobro začeli in bili trikrat na robu dvajseterice.Bila sem dovolj močna, da bi bila še precej višje kot 19., a nisem poslušala nasvetov trenerja. Bila sem preveč neučakana. Preveč me je prevzelo, da sem tekla v ospredju skupine. Le tri sekunde mi je zmanjkalo do uvrstitve med petnajsterico, kar bi bila tudi izpolnjena olimpijska norma. Žal. Sem pa vesela, da sem naredila napredek. Mislim, da sem še močnejša v glavi. Imam pa še rezerve. Za Soči bo treba še kaj dodati.
Še delate razliko med drsalno in klasično tehniko?Prav pri klasiki sem se najbolj popravila, kar se vidi tudi na rezultatih. V obeh tehnikah teka sem enako močna, posebej pa v skiatlonu. Pozna se delo z norveškim trenerjem. Tudi v klasiki tečem lažje in tudi učinkoviteje. Šele zdaj vem, kaj je prava klasika. Drsanje sicer ostaja moja paradna disciplina, s klasiko pa sem našla pravo ravnovesje. Tudi to me motivira.
Ste ena redkih tekačic na Atomicovih smučeh. Je to slabost?Ne. Res pa je, da sem ostala ena redkih na teh smučeh. Poleg ene Norvežanke in Švedinje tudi najmočnejša. Letos se je izkazalo, da je to tudi prednost. Imam dober material, vrhunski izbor in ker imam dobre odnose z njihovimi ljudmi, je to še dodatna prednost, saj se mi še bolj posvetijo.mm