Osnutek slovenske ustave, ki je bil pozneje v DZ nekoliko preoblikovan, je v podvinskem gradu pripravila skupina strokovnjakov, ki jo je vodil Peter Jambrek. Poleg njega smo bili v njej še Tone Jerovšek, Tine Hribar, Franci Grad, Matevž Krivic, Ivo Perenič, Miro Cerar mlajši in Lojze Ude, ki pa po Jerovškovih besedah pri delu ni sodeloval, saj je že prvi dan po prihodu zbolel.
Od svojega sprejetja do danes je bila ustava spremenjena sedemkrat, pri čemer so bile štiri spremembe nekoliko večje. Prvi večji popravek je doživela leta 1997, ko smo vanjo vnesli t. i. španski kompromis, s katerim smo se obvezali, da bomo tujcem omogočili, da postanejo lastniki slovenskih nepremičnin in si tako zagotovili podpis pristopne pogodbe k EU.
V drugem večjem popravku, sprejetem leta 2000, smo v ustavo vnesli določbo, da volitve v Sloveniji potekajo po proporcionalnem volilnem sistemu, in to kljub temu, da je ustavno sodišče odločilo, da je na referendumu leta 1996 zmagal večinski volilni sistem.
Tretji večji popravek je bil izveden leta 2003 za potrebe vstopa v EU in Nato. S popravkom je bila namreč omogočena pravna podlaga za prenos dela pristojnosti pod okrilje drugih mednarodnih skupnosti. Zadnji večji popravek se je zgodil leta 2006, z njim pa je DZ zagotovil osnovo za ustanovitev pokrajin, ki pa jih Slovenija vse do danes še ni dobila.
Skupaj z dnevom ustavnosti 23. decembra obeležujemo tudi obletnico plebiscita o samostojnosti Slovenije. Ta je potekal na podlagi zakona, ki ga je tri tedne pred tem, 6. decembra 1990, sprejela takratna Skupščina RS. V njej je imela večino Demokratična opozicija Slovenije (DEMOS), ki jo je vodil Jože Pučnik.
V skladu z dogovorom, ki je bil določen v zakonu, bi plebiscit o odcepitvi Slovenije od SFRJ uspel, če bi se za osamosvojitev opredelila več kot polovica vseh volilnih upravičencev. Ta meja pa je bila na plebiscitu krepko presežena. Glasovanja se je namreč udeležilo 93,2 odstotka vseh volivcev, pri čemer jih je 95 odstotkov (ali 88,5 odstotka vseh volivcev) glasovalo za osamosvojitev.
