Novi milenarizem

Kdaj se je začelo »dolgo štetje«

Maji so poznali dva koledarska ciklusa. Prvega, ki je imel 365 dni, je sestavljalo osemnajst enot (»mesecev«) po dvajset dni. Temu je sledilo še pet dni, za katere so menili, da prinašajo nesrečo. Ta cikel, v jukateški majevščini imenovan haab, je podoben našemu letu, le da ne upošteva interkalacij, kakor to počne v prestopnih letih gregorijanski koledar. Drugi koledarski cikel je imel 260 dni. Imenoval se je tzolkin, kar pomeni »štetje dni« ali »zaporedje«. Imenujemo ga tudi »sveti ciklus«, ker je imel pomembno vlogo v obrednem življenju in napovedovanju dogodkov. V tem ciklu je ime vsakega dneva kombinacija enega izmed števil od 1 do 13 in enega od dvajsetih znamenj (na primer 4 Kan, 5 Muluc, 6 Ix, 5 Ahau itd.). V 260 dneh so se zvrstile vse možne kombinacije trinajstih števnikov in dvajsetih znamenj.

Sveti cikli so si sledili neodvisno od 365-dnevnega leta. Določen dan 260-dnevnega cikla je zato v različnih letih padel na različne datume. Oba cikla pa sta se neprestano prepletala. Vsak dan je imel torej ime, ki je ustrezalo tako 260-dnevnemu ciklu, kot tudi ime, ki je označevalo njegovo mesto v enoti (»mesecu«) 365-dnevnega cikla. Tako kot druga srednjeameriška ljudstva so Maji poznali še eno ciklično enoto, in sicer 52-letni cikel ali »sveženj let«. Ti svežnji niso imeli posebnih imen, zato lahko datume dogodkov natančno določimo samo znotraj posameznega svežnja. In prav v tem je skrivnost majevskih prerokb: napoved dogodka za določen dan tzolkina je veljala za vse istoimenske datume kateregakoli preteklega in prihodnjega svežnja. V knjigi Chilam Balam iz Chumayela najdemo besedila o stvarjenju sveta, naselitvi majevskega ozemlja, ekoloških katastrofah in kulturnih spremembah, tudi o prihodu tujcev. Tako prvi krog napovedi, poglavje 7 Ahau Katun, na primer pravi:

Konča se 9 Ahau Katun, da se začne 7 Ahau Katun. To je beseda in teža tega Ahau Katuna, to je njegova beseda. Mayapan, Znak-srnjak je začetek katuna 7 Ahau. Ek Chuunuah, Črni-Škorpjon, je obličje, ki bo kraljevalo. Amayte kauil, četverno božanstvo, bo obličje neba. Ix Balon Yol Nicté, 9-Srce-Majski cvet, Ix Dziban Yol Nicté, Majski cvet-črno-srce. Kruh 7 Ahau bo kruh Majskega cveta, voda 7 Ahau bo voda Majskega cveta. V njej se bodo utopili Halach Uiniques, gospodarji zemlje. V njej se bo utopil Ah Kin, svečenik sončnega kulta; v njej se bo utopil Ah Bobat, Prerok. Nihče se ne bo rešil, nihče se ne bo osvobodil. (...) V Ichcaansihó, Obličju-rojstva-neba bo uničenje sveta. Njegov kruh bo imel devet stopenj, devet stopenj bo imela voda, ko bo prišla povodenj do Quetzala, zelenega ptiča Yaxuum, ko bo zastala v močvirju, skaljena v poplavi, čudovita, čeprav brez lepote. Zbudili se bodo nezbujeni, tisti, ki niso prebujeni v ta kratkotrajni svet, prehodni svet sedmih sončnih kraljestev... To se bo zgodilo v 7 Ahau Katun.

V cikličnem dojemanju časa se napovedani dogodek lahko zgodi na vsak 7 Ahau kateregakoli svežnja. Dogodki, ki so se že zgodili, se imajo ponovno zgoditi, oziroma dogodki, ki se bodo zgodili, se v sosledju časa nenehno ponavljajo v enakomernih časovnih ciklih.

V drugem krogu napovedi Chilam Balama, v poglavju 11 Ahau, so kasneje razbrali napoved prihoda Špancev:

Ichcaansihó, Obličje-rojstva-neba je bil sedež katuna, v katerem so prišli rdečebradi tujci, božji sinovi, ljudje svetle polti. Oj, žalostimo se, ker so prišli. Z vzhoda so prišli, poslanci božjega znamenja, tujci te zemlje, rdečebradi možje... oj, Itzá, Čarovnik-vode, prihajajo beli strahopetci z neba!...

Poleg cikličnega določanja časa so Maji poznali še sistem, ki je omogočal absolutno datiranje dogodkov. To je bilo tako imenovano dolgo štetje, ki je merilo potek dni, mesecev, let in daljših obdobij. Začetek majevskega dolgega štetja povezujejo strokovnjaki z gregorijanskim datumom 11. avgust 3114 pr.n.št. Kot pravi v svoji knjigi Quetzalcóatlova zvezda naš priznani arheoastronom dr. Šprajc, danes vemo, da je bil ta dan v tzolkinu 4 Ahau, v haabu pa osmi dan meseca Cumku, in doda: »… jasno je, da se ta datum ne more nanašati na noben overjeni zgodovinski dogodek, saj je kar tri tisoč let zgodnejši od prvih začetkov pisave in koledarja v Mezoameriki«. Nekateri strokovnjaki domnevajo, da začetek majevskega dolgega štetja označuje stvarjenje sveta oziroma začetek zadnje kozmične ere. Prav gotovo pa je bil datum začetka dolgega štetja dogovor, tako kot je dogovor tudi začetek štetja v gregorijanskem ali kateremkoli drugem koledarju.

Kot navaja dr. Šprajc (Sobotna priloga Dela, 27. oktobra 2012), so Maji datum dolgega štetja izrazili z eno samo številko, ki je v njihovem dvajsetiškem sistemu pomenila število pretečenih dni od začetka štetja. Datum 13.0.0.0.0. se tako ujema z našim datumom 21. 12. 2012 in predstavlja zaključek trinajstega baktuna, kar ustreza približno 5125 letom od začetka dolgega štetja. Ta datum pa je, kot pravi dr. Šprajc, omenjen le na dveh spomenikih, na mehiškem arheološkem najdišču v Tortugueru in na hieroglifskem stopniščem bloku v gvatemalski La Coroni. Niti na eni niti na drugi lokaciji pa nič ne piše o koncu sveta. Kot so lahko razbrali strokovnjaki za majevsko hieroglifsko pisavo, je na stopniščnem bloku omenjeni datum povezan z obiskom vladarja iz Kalakmula v 7. stoletju. Torej naj bi se njegov obisk obhajal v daljni prihodnosti, celo ob koncu trinajstega baktuna. To pa zagotovo priča o dejstvu, kako pomembni so bili vladarji in njihovi diplomatski ter politični sporazumi. Pa tudi, da so Maji ob zaključku posameznih koledarskih ciklov in začetku novih zelo bogato praznovali.

Preteklost, ki se vrača

In kakšne so napovedi današnjih Majev, tistih, ki so od vse koledarske znanosti ohranili le manjši, ustni del znanja? Leta 2000 in 2001, nedolgo po tem, ko so se ohladile govorice, da bo ob prehodu iz 20. v 21. stoletje konec sveta, da se bo po vsej verjetnosti sesul računalniški sistem in podobno, sem na Jukatanu raziskovala sodobna majevska gibanja. Takrat še nihče ni govoril o majevskih napovedih o »koncu sveta«. Družboslovci so bili osredotočeni na krizo nacionalnih držav, globalizacijske procese in vzporedno s tem na prebujanje kulturne, etnične in politične identitete staroselcev po vsem latinskoameriškem podkontinentu. V zadnjih desetletjih smo namreč priče številnim osvobodilnim gibanjem staroselcev po vsej Latinski Ameriki, bodisi miroljubnim bodisi oboroženim vstajam, kot je bila vstaja zapatistov v Chiapasu. Čeprav so si gibanja med seboj različna, je skupni imenovalec vseh, da se opirajo na izročilo kolonialnih uporov in preporodnih vstaj 19. stoletja, obenem pa jih vodijo organizacije in društva, ki so med staroselskim prebivalstvom nova oblika povezovanja. Njihovi voditelji so staroselci, ki so osvojili politični in socialni diskurz ter prevzeli institucionalne strukture zahodnega tipa, da bi tako lahko vidneje izrazili zahteve po vrnitvi pravic.

Pri svojih raziskavah med Maji na Jukatanu sem ugotovila, da imajo sodobna majevska gibanja za kulturno, politično in ekonomsko avtonomijo zelo podoben značaj kot socioreligiozna gibanja 19. stoletja, oziroma da obstaja kontinuiteta političnih gibanj od začetkov kolonialnega obdobja. Od 16. stoletja do danes slonijo namreč na mesijanski ideologiji milenarizma. V začetku so jih vodili lokalni starešine in svečeniki, kasneje pa karizmatični voditelji, ki so se proglasili za utelešenje predšpanskih božanstev in guvernerjev in so se vrnili, da naredijo kolonialnemu kaosu konec in povrnejo stari družbeni red.

Spomin na nesmrtnega kneza Kaneka, ki se je junaško upiral španski konkvisti in je šele leta 1697 nehal braniti zadnjo svobodno majevsko kneževino Petén Itzá v današnji Gvatemali, je v ustnem izročilu Majev živ še danes, ko si, tako kot številne avtohtone etnične skupine obeh Amerik, organizirano prizadevajo za avtonomnost. Junaški majevski knez je takrat prepustil usodo svojega ljudstva španskim konkvistadorjem, ker je bilo tako zapisano že v starih prerokbah. Maji ta dogodek pojmujejo kot prelomnico svoje zgodovine, saj je bilo prerokovano, da bodo za daljše obdobje prepustili zemljo tujcem. Vendar pa je bilo prerokovano tudi, da bodo z začetkom »Novega Sonca« ponovno postali lastniki svoje domovine.

Ime Kaneka je vnovič oživelo dobrih šestdeset let po zasedbi zadnje svobodne kneževine, decembra 1761, ko je Jukatan pretresla majevska vstaja v Quisteilu. Vodil jo je karizmatični upornik, ki si je nadel ime Jacinto Kanék – »Kralj Majev«. Podpiralo ga je petnajst pomembnih majevskih svečenikov, pridružila pa se mu je tudi množica oboroženih mož iz okoliških vasi. Vstaja je trajala poldrugi mesec. Decembra 1761 so Kaneka ujele španske oblasti. V središču Meride so ga sežgali na grmadi, njegov pepel pa raztresli v zrak. A Kanek ni mrtev! Maji pravijo, da se od takrat vedno znova uteleša v pogumnih voditeljih svojega naroda. Preteklost, ki se vrača, ima korenine v predšpanski majevski kozmologiji. Ciklično pojmovanje časa je v potomcih majevske civilizacije še močno zasidrano. Maji pričakujejo ponovno rojstvo Kaneka, ki jim bo po dolgih stoletjih vrnil svobodo in pravico do lastne zemlje v deželi Mayab.

Tudi v 19. stoletju so dokazali, da niso pozabili, kdo je gospodar dežele Mayab. Medtem ko se je jukatanska oligarhija v tridesetih letih 19. stoletja želela odcepiti od Mehike, so se politično izigrani Maji pripravljali na osamosvojitev. Leta 1847 se je začela vojna kast (guerra de castas), največji oboroženi upor, ki so ga vodili trije kaneki: Manuel Antonio Ay, Cecilio Chi in Jasinto Pat. Vojna kast je trajala več kot petdeset let in združila Maje na vzhodnem osvobojenem ozemlju Jukatana. V uporu je odigralo pomembno vlogo novo religiozno gibanje, ki je vzniknilo leta 1850 v kraju Chan Santa Cruz: kult »govorečih križev«. V njem so majevski svečeniki izza »govorečega« križa napovedovali vojne dogodke in svetovali njihovo strategijo. Vojno kast so Maji uradno izgubili leta 1901, sami pa so prepričani, da se še ni končala. Kult »govorečih križev«, ki je med današnjimi Maji še vedno živ, ni le oblika ljudskega verovanja, ampak močan simbol majevske identitete in enotnosti.

Krvava petdesetletna vojna pa je časovno preblizu in njen spomin preboleč, da bi se Maji z Jukatana pridružili oboroženi vstaji, ki so jo v devetdesetih letih 20. stoletja bojevali njihovi sosedje v Chiapasu. Panmajevsko gibanje ni zgolj oživljanje mitoloških spominov in boj za jezikovne pravice, ampak v sebi nosi politično moč, ki bo Majem pomagala ponovno vzpostaviti samozavest in veljavo, ki so jo morali zakopati pod ruševine svojih templjev in v kraške jame, edina še neoskrunjena majevska svetišča.

Koncept cikličnega časa so poznale tako stare arhaične družbe kot visoke poljedelske civilizacije, poznamo pa ga tudi v najbolj modernih tehnološko in znanstveno razvitih družbah. Danes živimo dva vzporedna časovna koncepta. V znanosti imamo linearni razvoj, doma v zasebnem življenju ali pri obdelovanju zemlje pa nezavedno uporabimo ponavljajoči se čas, od rojstva do smrti, od januarja do decembra, od ene iniciacije do druge. Medtem ko nas v znanosti vodi nepovratni linearni razvoj dogodkov in historično mišljenje realnost secira v parcialne čase, prostore in kavzalnosti, nam koncept cikličnega časa vrača integriteto, holizem doživljenega po načelu pars pro toto. Dejanja se v njem vedno znova zavrtijo in vračajo v svoj začetek, ki postane mitični začetek. Konec enega cikla je hkrati začetek novega, zato koncept cikličnega časa ne pozna pojma konca v smislu današnjih apokaliptičnih napovedi.

Mesijanski milenarizem

Oba koncepta nosita v sebi neke vrste utopijo. Utopija je namreč predstavni koncept, ki gradi bodočnost z iskanjem rešitev izven svojega časa ali prostora. Utopične ideje zrcalijo nezadovoljivo konkretno situacijo in istočasno idejo o novem družbenem redu. Iskanje rešitve sodobnih problemov zahodnega sveta v imaginarnem prostoru majevskega koledarja pokaže veliko krizo zahodnih vrednot, zlasti znanosti, ki išče integriteto. Danes v majevskem koledarju, jutri v katerem drugem. Ob koncu tisočletja smo bili priče podobnim ideologijam apokalipse, po kateri naj bi nastopila zlata doba tisočletnega božjega kraljestva. To je šolski primer milenarističnih verskih gibanj.

Po drugi strani imamo v majevskih prerokbah posebno obliko milenarizma. Mesijanski milenarizem sloni na veri v prihod karizmatičnega junaka ali božjega poslanca, ki bo rešil narod iz spon podložništva in ga popeljal v obljubljeno in boljšo dobo. Ta je pri Majih retrospektivnega značaja. Skozi ciklični, mitološki jezik vrača ljudstvu stari družbeni in kozmični red. Vendar, pozor! V Chiapasu je revolucija lahko vzpostavila novo politično situacijo prav zaradi »mitološkega vračanja« v preteklost. Lahko bi rekli, da ideja vojne kast, ki ni končana, podoba novega Kaneka, ki se ciklično uteleša v narodnih junakih, in napovedi o prebujenju »novega sonca« niso le mitološka dejstva, ampak zrcalijo historično dinamiko, odprto za nove politične situacije. In če je tako, upam, da bodo tudi tisti evropski intelektualci, ki iščejo »višjo duhovnost«, našli nove in odprte situacije v razvoju znanosti. Maji besede »razvoj« oziroma evolucija ne poznajo, pa vendar bivajo.

Eden od gostov konference PEN na Bledu leta 2002, novinar majevske radio postaje XEPET, Amadeo Cool May, je takole nagovoril svetovno javnost:

»Naših sosedov, s katerimi 'sobivamo', in naših bratov iz drugačnih kultur, verovanj in ras ne prosimo velikih stvari, samo to, da nam dovolijo, da ostanemo to, kar smo. In če lahko v čem prispevajo k spodbujanju oživljanja naše majevske kulture, jih vabimo, da jo spoznajo. Poudarjamo pa, da ne želimo biti 'poskusni zajci' peščice tistih, ki se hočejo okoristiti z malo znanja, ki ga imajo o nas. Nasprotno, želimo, da resnično prispevajo k razvoju, h kateremu stremimo.«