Ko nas nič več ne bo pregnalo izpod tople odeje v jutranjo meglo, mraz in noč. Ko ne bo več poledice na cestah in ko Kredarica ne bo več v oblakih. Ko ne bo več prometnih konic, v katerih bi lahko obtičali. Ko ne bo več radijskih voditeljev, ki bi minute na ljubljanski obvoznici spreminjali v ure. Ko ne bo več postanih kav iz avtomatov na hodniku pred pisarno in postanih obrazov zbranih okoli njih. Ko ne bo več polnega nabiralnika posredovanih tujih nalog. Ko ne bo več odmorov za malico, brez odmora in brez malice. Ko ne bo več sejnih sob, polnih smehljajočih se ljudi pod stresom. Ko ne bo več sproščenih pomenkov z nadrejenim, med katerimi nepojasnjeno izginejo božičnice, regresi in napredovanja.
Stali smo v množici in zadovoljni čakali konec vseh naših nadlog. Ne bo več nadležnega prhljaja in velikih belih mozoljev sredi čela, smo si mislili. Ne bo več prvih znakov staranja, ne suhe kože ne gub. Ne bo več krvavečih dlesni in nečednih zobnih oblog. Ne bo več bolečin v križu. Ne bo več prehladov, glavobolov, dražečega kašlja in zamašenega nosu. Ne bo več reči, zaradi katerih bi se pred uporabo morali posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom. Ne bo več svetovne stomatološke organizacije in njenih priporočil.
Ne bo več neopranih madežev na perilu. Ne bo več zamaščene posode. Ne bo več vodnega kamna in slabe vesti, ker uporabljamo običajno čistilno sredstvo. Ne bo več čudežnih praškov, osvežujočih gelov za prhanje, balzamov z okusom limone ali sončnih krem, obogatenih z vitamini in minerali.
In tudi slabih in težko razumljivih novic, ki jih vrtijo med oglasi, ne bo več, nas je nenadoma spreletelo. Ne bo več grških scenarijev, dokapitalizacij nelikvidnostnih bank v večinski državni lasti, nekonsolidiranih javnih financ, različnih načrtov razprodaje državnega premoženja, povečevanja števila brezposelnih, padanja bonitetnih ocen, večno naraščajočega javnega dolga, pokojninskih in drugih nepriljubljenih reform, enosmernega socialnega dialoga.
Predvsem pa ne bo več obrazov, ki že več kot dvajset let nastopajo v teh novicah. Ne bo več njihovih izpraznjenih, banalnih besed, ki zavoljo zaverovanosti, s katero so izgovorjene, v poslušalcih vzbujajo strah. Ne bo več njihovega bolestno zoženega videnja sveta, slepote, ki jim onemogoča videti vse tisto, česar si ne želijo videti. Ne bo več njihove obsedenosti s političnimi nasprotniki, njihovih večnih fatamorgan, infantilnih teorij zarote, maloumnih in žaljivih tolmačenj dogajanja v družbi, vulgarnih označevanj in patetično prozornih medijskih manipulacij. Ne bo več njihovega prelaganja krivde in izmikanja odgovornosti, uigranih razhajanj in zbliževanj, maratonskih žaloiger za radovedne množice.
Ne bo več interpelacij zaradi interpelacij, brezciljnih parlamentarnih komisij in še bolj brezciljnih notranjih preiskav, izrednih sej, obstrukcij, replik na repliko na repliko, preštevanj, kdo je s kom in proti komu, utrujajočih razglabljanj o smislu izrečenih nesmislov, festivalov cenenega cinizma in neduhovitih šal, pregrešno dragega puhličarstva, interesnih združenj znotraj interesnih združenj.
Ob teh mislih nam je postajalo kar toplo pri srcu, na rahlo premražene obraze pa so nam rinili nasmeški. A nato smo se v trenutku slabosti, neprevidno in povsem nepremišljeno vprašali: Kaj pa, če po koncu sveta ne bo več pice? In piva in babičinih štrukljev in sladoleda iz Rustike in pečenega kostanja ob Ljubljanici? Kaj, če ne bo več veleslalomskih zmag Tine Maze? Kaj, če ne bo več toplega radiatorja in ne bo več tistega neverjetnega občutka, ko se ob koncu napornega tedna sesedeš na tla, nasloniš nanj in pomisliš na to, da zjutraj ni treba vstati? Kaj, če ne bo več veselega decembra, stojnic s kuhanim vinom in prednovoletnih zabav? Kaj, če ne bo več dolenjskih zidanic? Kaj, če ne bo več evrovizijskih večerov in ne bomo nikoli več slišali »la Slovénie douze points«? Kaj, če ne bo več nogometnih pravljic in golov v zadnjih sekundah tekme? Kaj, če se ne bomo nikoli več ob treh zjutraj objeli in pijani zakrulili Zarjavelih trobent?
Stali smo tako tam, razpeti med upanjem in strahom, ne vedoč več, kaj si zares želimo. A odločeni smo bili, da vztrajamo, ne glede na to, kaj nam bo konec sveta prinesel, ali bolje rečeno odnesel. Odločeni smo bili, ker smo vedeli, da je njegov prihod neizogiben, in drug drugega smo opogumljali, da nas lahko le konec sveta reši pred nami samimi. Strinjali smo se, da je zdaj res skrajni čas, in skoraj nihče izmed nas ni dvomil, da konec sveta prihaja ob najbolj pravem času in da se bo zgodil na najbolj pravem mestu. Zato smo dvignili poglede, jih znova uprli v obzorje in čakali, da se zgodi, kar se ima zgoditi, in bo končno nastopil trenutek, ko nič več ne bo, kot je nekdaj bilo.
