Sierra Leone je ena izmed tistih zahodnoafriških držav, ki zrcalijo takšno zgodbo. Številni njeni prebivalci pravijo, da so videli vse. In verjetno so res. Državljanska vojna, ki je divjala med letoma 1991 in 2002 in jo Sierraleonci označujejo za eno najbolj nesmiselnih afriških vojn, je jasno pokazala, da človeška krutost ne pozna meja. V vojni je umrlo več kot 50.000 ljudi, sekanje udov je bilo vsakdanja praksa, kot tudi posilstvo, prisilni kanibalizem in prisilno vojskovanje otrok. O vojni ljudje neradi govorijo in otroci v šoli izvedo več o britanskem imperiju (Sierra Leone je bila britanska kolonija) kot o nedavni državljanski vojni. A nenehni govori o miru in nenasilju odražajo ta boleči del nedavne preteklosti in strah ljudi, da se iz zgodovine človeštvo malo nauči.
Volitve so zato za številne državljane nekaj izredno čustvenega. Izbira političnih voditeljev – novembra so v Sierri Leone potekale predsedniške, parlamentarne in lokalne volitve – za mnoge predstavlja izbiro drugačne, nove, k miru in razvoju usmerjene osebne in družbene prihodnosti. Udeležba na volitvah je predpogoj za graditev te prihodnosti. »Je moja izbira in pravica,« zelo glasno opozori eden izmed volilcev, drugi pa doda, da »z volitvami gradimo skupno državo in družbo«. Volitve so mehanizem politične participacije in ljudje se prek volitev konstitutirajo kot homo politicus. Vera v moč volitev in političnih institucij je ne glede na še vedno obstoječo korupcijo, visoko stopnjo revščine in nasilno preteklo zgodovino izredno visoka. Za evropske državljane, ki se vedno bolj soočamo z nezaupanjem v politične institucije, obstoječe politične mehanizme in sisteme, verjetno nenavadna, čeprav vsekakor ne nerazumljiva.
Med makroekonomijo in ljudmi
Čeprav je od vojne minilo že deset let, se Sierra Leone sooča s težkim delom, ki mu pravijo graditev moderne demokratične države. Številni poznavalci države priznavajo, da je bil na nekaterih področjih narejen izjemen napredek, še posebej pri ohranjanju miru in utrditvi transparentnega volilnega procesa. Kljub temu sta korupcija in neenakost prej pravilo kot izjema. Država se na lestvici HDI (Human Development Index) nahaja na 180. mestu od 187, stopnja pismenosti je le 35-odstotna. Vladna malha ni vredna več kot 500 milijonov dolarjev letno, pa še to velik del prispevajo mednarodni donatorji. Seveda tudi v zameno za številne gospodarske, donatorjem prijazne reforme. V Sierri Leone se anoreksična država in shujšane javne institucije kažejo kot problem in ne rešitev. Sierraleonci se še predobro zavedajo, da neobstoječa javna struktura spodbuja korupcijo, revščino, nasilje in družbeni razkroj. Na predsedniških volitvah – Sierra Leone je predsedniška demokracija – je bil med devetimi kandidati ponovno izvoljen dosedanji predsednik Ernest Bai Koroma. Prvič izvoljen leta 2007 je s sloganom »naredil bom več« prepričal 58 odstotkov volilcev. Podporniki se mu zahvaljujejo, da je država prav zaradi njega naredila velik korak k miru in razvoju, privabila tuje investitorje in uspešno prešla odboje postkonfliktne tranzicije. Država, ki se jo je še pred desetimi leti enačilo le z vojno in krvavimi diamanti (hollywodska različica dogajanja v Sierri Leone je bila zabeležena v filmu Krvavi diamant), je samo v letu 2011 pritegnila več kot milijardo dolarjev tujih neposrednih investicij, predvsem iz Evrope in Kitajske. Mednarodni denarni sklad ocenjuje, da bo gospodarska rast v letu 2012 neverjetnih 30 odstotkov, kar Sierro Leone uvršča v drugo najhitreje rastoče gospodarstvo v Afriki, takoj za Libijo.
Toda kaj makroekonomski razvoj pomeni za ljudi? Tako opozicija kot tudi mnogi politični analitiki opozarjajo na še vedno prevladujočo revščino in vedno večji prepad med revnimi in bogatimi. Brezposelnost med mladimi je kronična. Po ocenah Svetovne banke je stopnja brezposelnosti med mladimi več kot 50-odstotna. Takšno stanje pa je v preteklosti pomembno prispevalo k državljanski vojni. Večina ljudi ostaja brez elektrike, vode, izobrazbe in zdravstvene oskrbe. Cestna infrastruktura je tako slaba, da so v deževni dobi nekatere vasi dostopne le peš.
A tudi v najbolj odročnih vaseh, kjer se zdi pojem globalizacije oddaljeno vesolje, se ljudje s ponosom pripravljajo na volitve. Kljub prevladujoči nepismenosti tako mladi kot stari, moški in ženske, zelo artikulirano pripovedujejo, zakaj je politična participacija – kot jo sami razumejo – pomembna. Velike besede tu padejo. Nihče ne govori o kapitalizmu, demokraciji, revoluciji ali novih paradigmah. Ljudje si želijo vodo, hrano, javno šolstvo in javno zdravstvo. Beseda razvoj je pogosta, a bolj kot na akumulacijo zasebnega kapitala vezana na gradnjo skupnega in družbenega. Za zunanjega opazovalca se zdi, da za povprečnega državljana (če ta sploh obstaja) koncept divje privatizacije ni pot v prihodnost, temveč ideja preteklosti.
Volitve politika, a ne nujno politike
Angleški ekonomist Paul Collier v svoji knjigi The Bottom Billion pravi, da čeprav volitve določijo, kdo bo na poziciji moči, pa ne določijo, kako bo ta moč uporabljena. Državljani Sierre Leone so izbrali svojega predsedniškega kandidata, vprašanje pa je, kolikšno moč bodo imeli pri usmerjanju njegovega vladanja. Volilci so izbrali politika, toda politiko bo prej kot ljudje določal kapital.
Sierra Leone ima veliko naravnih bogastev, od železa, zlata, boksita do diamantov, kar je tudi pomembno prispevalo k razmahu državljanske vojne. Naravna bogastva so za številne afriške države prej prekletstvo kot blagoslov, saj so pogosto vzrok vojn, revščine in degradacije okolja. Prebivalci bližnje Burkine Faso se radi pošalijo, da mir v državi lahko vzdržujejo ravno zaradi pomanjkanja rudnin.
Rudarstvo je za Sierro Leone izredno pomembna industrija. Toda kot opozarja poročilo NACE (National Advocacy Coalition on Extractives) iz leta 2009, ima država, še posebej pa njeni državljani, od te industrije bolj malo koristi. Izkoriščanje rudnin je predvsem v domeni tujih podjetij, med katerimi so najbolj znana African Minerals, Sierra Rutile, London Mining, Halliburton Overseas. Davčna zakonodaja je podjetjem izredno prijazna, vladne politike nadzora in regulacije pa ohlapne. Čeprav je država na področju rudarstva leta 2009 sprejela novo zakonodajo, je tu še vedno veliko korupcije in netransparentnosti. Pogodba med vlado in britanskim podjetjem London Mining leta 2010 je bila deležna številnih kritik in platforma NACE je opozorila, da pogodba podjetja postavlja nad državno zakonodajo. Prebivalci, ki živijo v okolici rudnikov, pravijo, da podjetja prinašajo zaposlitve in nekatera tudi priskrbijo dostojno plačo. Po drugi strani pa se sprašujejo, na kakšen način podjetja prispevajo k razvoju lokalne skupnosti. Nekatera sicer gradijo prometno infrastrukturo, v primeru African Minerals železniško progo, toda proga je le za rudo, ki jo črpajo, ne pa za ljudi, ki črpanje opravljajo.
Vedno večjo vlogo v državi seveda igra tudi Kitajska, ki je trenutno glavni vlagatelj v cestno infrastrukturo, v državo pa uvaža vse – od tehnologije in oblek do robčkov in plastičnih rož. Eden največjih hotelov v glavnem mestu Freetown svoje goste pričaka s kitajsko zastavo in tradicionalnimi kitajskimi lampijončki, v sobah pa lahko obiskovalci zaspijo ob zvoku kitajskega televizijskega programa. V Sierri Leone so se začela razvijati tudi tako imenovana posebna gospodarska območja (Special Economic Zones), ki naj bi z davčnimi olajšavami ali brezdavčnimi oazami pritegnila še več tujih investitorjev, dvignila BDP in stopnjo zaposlenosti. Kakšni bodo učinki tovrstnih iniciativ in tujih investicij, še posebej Kitajske, ni enostavno vprašanje in nujna je natančna analiza, tako na politični kot gospodarski in družbeni ravni.
A skrb ostaja, da se – tako kot smo danes vajeni – veliko več govori o številkah, investicijah, kapitalu in trgu kot pa o ljudeh in njihovih potrebah. Vsekakor je mogoče, da bodo imela na primer »posebna gospodarska območja« zelo pozitiven vpliv na življenja ljudi. Toda glede na izkušnjo tovrstnih območij drugod po svetu, o katerih je kritično pisala tudi Naomi Klein v knjigi No Logo, bi tovrstne prakse morale biti sprejete z izredno previdnostjo. Čeprav so primerjave med različnimi družbeno-političnimi konteksti pogosto poenostavljene in zato morda tudi nevarne, pa v sodobnem svetu globalizacije ne smejo biti popolnoma zanemarljive. A ker se človeštvo malo nauči iz svoje zgodovine, je vprašljivo, ali se lahko kaj nauči iz geografije.
Afrika je polna pregovorov in rekov. Za mnoge bi lahko rekli, da nosijo univerzalno modrost, ki je prenosljiva tudi v naš svet. Med njimi tudi tale: »Ko se spremeni glasba, se spremeni tudi ples.« Toda kdo je tisti, ki bo zamenjal glasbo?