Roman je napisan v obliki dolgega pisma, ki ga odstavljena in v nekem gradu zaprta danska kraljica Karolina piše svojima otrokoma, Fredericku in Louisi Avgusti. Tudi film prevzame ta pripovedni vidik, vendar ga obenem preseže. Karolina Matilda, sestra angleškega kralja Jurija III., se je leta 1766 pri svojih 15 letih poročila z danskim kraljem Christianom VII., ki ga je prvič videla na dan poroke. V filmih smo videli že kar nekaj norih kraljev, toda norost tega Christiana, ljubitelja Shakespeara in razsvetljenskega doktorja Struenseeja, je morala biti prav edinstvena mešanica lucidnosti in bebave infantilnosti, latentne homoseksualnosti in »ekscesne« heteroseksualnosti, občasnih trenutkov samozavesti in zapadlosti v absentizem in odrevenelost. Karolinina poročna noč s Christianom je bila takšna, da ga potem ni hotela več sprejeti v svojo spalnico, sicer pa je kralj tako in tako raje zahajal v bordel; in prav kakor je bil Christian bolj formalno kot dejansko zakonski mož, tako je bil tudi kralj bolj formalno kot dejansko, saj je lahko samo podpisoval dekrete, ki jih je sprejemal državni svet. Tako je bilo celi dve leti, do 1768, ko je kraljevi zdravnik postal doktor Struensee, privrženec razsvetljenskih idej. Na danskem dvoru so že napodili plemstvo, ki se je ogrevalo za takšne ideje, toda Struensee (s šarmom malce mefistovske privlačnosti Madsa Mikkelsena, znanega iz filmov danske »Dogme«) je imel srečo, da sta ga vzljubila tako kralj kot kraljica. Kralju je to pomagalo, da se mu je povrnila samozavest, kar je pokazal s tem, da je razpustil državni svet in vodenje državnih zadev prepustil Struenseeju, medtem ko je osamljena in nesrečna kraljica Struenseejevo pozornost nagradila s povabilom v svojo spalnico. Tako je nemški doktor zamenjal danskega kralja tako v vladarskih poslih kot v kraljičini postelji. In oboje je dalo rezultate: s kraljevim pooblastilom, po katerem je lahko sam podpisoval dekrete in zakone, je vpeljal celo vrsto reform (svoboda tiska, odprava mučenja, odvzem privilegijev plemstvu, zmanjšanje vojaškega proračuna, razdelitev fevdalne zemlje kmetom, reforma zdravstva itn.), kraljico pa je osrečil z ljubeznijo in otrokom, deklico Louiso Avgusto. Pohvaljen z Voltairjevim pismom je Struensee deprivilegiral tudi Cerkev, in prav to je – tako je vsaj videti v filmu – povzročilo njegov propad in smrt. Prav odstavljeni cerkveni dostojanstvenik se je domislil, kako svobodo tiska uporabiti proti »velikemu reformatorju« (s pisanjem pamfletov, ki so ga klevetali kot tistega, ki je uzurpiral tako kraljevo oblast kot kraljičino spalnico), in končno je Cerkev »režirala« tudi Struenseejevo usmrtitev.
Toda Kraljevska afera se – in prav v tem je njen »presežni« vidik – ne konča tako depresivno, z obglavljenjem liberalnih in emancipatornih reform oziroma s triumfom konservativne reakcije: Christiana je nasledil njegov sin Frederick, ki je znova uveljavil večino Struenseejevih reform. In čeprav je to omenjeno samo v podnapisu, je to vseeno neka filmska kvaliteta. Včasih je treba narediti kakšen film tudi zato, da nas spomni na določena zgodovinska dejstva.
