Ponedeljek ob 19. uri. Trg v Desklah je medlo osvetljen. V mrazu in mraku začnejo na kup prihajati Tince, malce starejše gospe, upokojenke, ki so se bale, da bi jim bilo v penziji dolgčas, pa so si zato omislile plesno skupino. Njihova vodja Jožica Stanič ta dan praznuje rojstni dan in srednjo starost plesalk še malce dvigne. Zdaj v povprečju štejejo 63 pomladi. Domačini jim včasih v šali radi rečejo stare mažoretke.
Vseh je petnajst, v športni dvorani jih že čaka mentorica Kristina Fabijan. Najprej potrebujejo nekaj minut, da poklepetajo in si izmenjajo informacije, nato so že na parketu. Po hitrem ogrevanju po dvorani začne odmevati She's a lady Toma Jonesa. Nanjo pripravljajo nov ples, nekakšno mešanico med bluesom, swingom in rock and rollom. Pripovedoval bo o ženskah in moških v skupnem gospodinjstvu. Malce zmede povzročijo kuhinjske krpe, Tince so od zadnje vaje pozabile, kako jih vihteti.
Skupaj plešejo že polnih šest let, združila jih je skrb, kaj početi v pokoju. »Samo brisati prah doma je brezveze,« je zgovorna slavljenka Jožica. »Plesov ni več, samo še diski za mladino so. Možje nočejo več plesati oziroma tisto dvakrat na leto je premalo za nas ženske. Alora, smo rekle, plesale bi!« Ime so si nadele po doslej najstarejši Slovenki Katarini Marinič - Tinci, njihovi domačinki, ki ji je le nekaj dni zmanjkalo do dopolnjenega 111. leta. Imele so to čast, da so ji zadnjih nekaj rojstnih dni zaplesale in voščile v živo. Sprva so nameravale plesati za hobi. Malo telovadbe, razgibavanja in plesa ter nič več. Njihova mentorica Kristina Fabjan, vodja plesne šole Kreart, pove, da sprva niso hotele nastopati, ampak plesati le za lastno dušo. Vendar so se hitro premislile in svoj krstni nastop odplesale pred domačini v Desklah. Ob oživljanju anekdot na prvi nastop dvorano napolni smeh, pripovedujejo o sreči, ki je bila tisti dan na njihovi strani: oder je bil ves v črnem, njihovi kostumi tudi in tako so elegantno prekrile vse prve začetniške napake.
V Italiji vedno požanjejo najbučnejši aplavz
Z leti je njihovo navdušenje nad plesom raslo, aplavzi so jih hrabrili in spodbujali. Pridružile so se jim nove članice. »Lepo je, malo plešemo, malo se zmatramo, malo obdelamo sosede in može,« smeje pripovedujejo. Posebej se veselijo nastopov in druženja. Letos jih imajo za sabo že 32, med njimi tudi nastop »v živo« na nacionalni televiziji in zmagovalni nastop na svetovnem plesnem festivalu v Lignanu v Italiji, kjer so s plesom Rum in kokakola pometle z vso konkurenco. Tridnevni festival v Lignanu z več kot 4600 nastopajočimi plesalci jim je posebej pri srcu, tam so letos nastopile že četrtič. In bojda vedno požanjejo najbučnejši aplavz. Pripovedujejo, kako je lani eden od sodnikov vstal s stola in jih ustavil s prošnjo: »Ali vas lahko fotografiram?« Na festivalu se večinoma predstavljajo mladi plesalci in prav Tince so krive, da so letos prvič uvedli tudi kategorijo seniorjev. V Lignanu se jim je nekoč primerilo tudi, da jih organizatorji niso hoteli spustiti v dvorano brez nakupa vstopnice. Bili so namreč prepričani, da so prišle babice gledat svoje vnučke in bi se rade zgolj domiselno izognile plačilu vstopnine. Rade imajo hitro glasbo. »Po duši so tako živahne, da jim kaj počasnega enostavno ne paše,« pravi mentorica. »Včasih malce pojamramo, da je prehitro, a se potem vdamo v usodo in malo bolj pomigamo,« dodajo. Ko niso razpoložene, jih mentorica najlažje spodbudi s tem, da jih okara s »starimi nonami«. In po navadi deluje. Njihov prvi ples je bil na glasbo Pink panterja, plesale so čačača, škotske plese, valček na Ne grem na kolena, tango, jazz z dežniki, ciganske plese, lansko sezono pa sklenile z Rumom in kokakolo oziroma s charlestonom.
Plesale pred 10.000-glavo množico
Po občinstvu se brez težav merijo s Siddharto. V Bohinju na Kravjem balu so plesale pred 10.000-glavo množico, plesale so na odprtju festivala vseživljenjskega učenja, štirikrat v Cankarjevem domu, v enem poletnem dnevu pa nastopile kar na štirih prizoriščih od Šebrelj na Cerkljanskem do Gonjač v Goriških brdih. Zelo rade nastopajo v dobrodelne namene, popestrijo krajevne praznike, ples pa jih je tako navdušil, da vsako leto v maju pripravijo tudi svojo plesno revijo, na katero povabijo plesalce od blizu in daleč. Sem in tja se jim zna primeriti tudi kaj nepredvidljivega. Na nastop v Ajdovščino so denimo tri plesalke nesle glasbo na zgoščenki, a vse tri prinesle napačno. V Cankarjevem domu se je ena od plesalk zapletla z voditeljem. Z ogrlico, da ne bo pomote. In kar predstavljamo si lahko, kako zabavno zna biti, ko se Tince hitijo preoblačit med posameznimi točkami. Posebej če to počno v zapuščenem hlevu, kot se jim je primerilo v Bohinju.
Ko takole klepetamo med odmorom, ki se krepko razpotegne, jih začne počasi potresavati mraz. Vrnejo se na plesišče in odplešejo ciganske plese, večer pa sklenejo s tangom. Njim najljubšim plesom. In se porazgubijo med medlo svetlobo deskljanskega trga.
