Marta Tomec

Da je vse narobe, je v takšnih zaprtih družinah dokaj težko odkriti in še težje dokazati, saj se tudi sosedje izogibajo težavam in se raje obrnejo stran, kot da bi opozarjali na težave v soseščini. Tako se je moralo družini pred pomočjo najprej zgoditi nekaj zares pogubnega, da so se potem povezale niti, ki so razkrile, da je družina živela v povsem virtualnem svetu. Drobna sreča v nesreči je bila le v tem, da je najmlajši malček padel z okna prvega nadstropja na beton na bok in ne na glavo, zaskrbljeno pripoveduje Marta Tomec, svetovalka za rejništvo v domžalskem centru za socialno delo.

V skoraj četrt stoletja njenega sodelovanja z rejniki in rejenci se je, kljub podobno grenkim zgodbam, ki neizogibno spremljajo njeno delo, vendarle nabralo tudi toliko lepih spominov, da je iz njih nemogoče izluščiti le pest najljubših, nadaljuje Marta Tomec, ki ob svojih dveh sinovih vsa ta leta stiska pesti, se trudi, predvsem pa si želi, da bi uspelo odrasti v uspešne, zrele in odgovorne posameznike tudi množici otrok, ki jim življenje že v najzgodnejši mladosti ni prizanašalo. Zato jim poskuša izbrati vsaj zanje in njihove težave najprimernejše rejnike, jih pogosto obiskuje na začasnih domovih in se z njimi druži na izletih, letovanjih in še marsikje. Zaradi bremen preteklosti pa s prijaznejšimi merili tudi presoja in ocenjuje njihov napredek, razvoj in uspeh, saj, kot pravi, v rejništvu ni prostora za merila, ki jih svojim otrokom zastavljajo v družinah, kjer otroci nikoli niso doživljali usodnih pretresov.

Vsekakor. Podobno kot v običajnih družinah si tudi rejenci zastavljajo zahtevne in visokoleteče cilje. Vendar te močno kroji časovna komponenta, saj si jih lahko zastavijo šele, ko se ustalijo, umirijo in lahko iz sebe izluščijo najboljše, kar je v njih. Tako marsikdo med njimi zlahka konča fakulteto, čeprav mu poprej v osnovni šoli ni in ni šlo in je bilo treba kakšen razred celo ponoviti. Spet za druge pa je lahko izjemno velik uspeh že to, da se naučijo odgovorno živeti in se veseliti življenja, si znajo ustvariti družino in odgovorno skrbeti za svoje otroke. Ne morem povedati, kako sem bila pred dnevi vesela, ko sem srečala nekdanjo rejenko, ki sem jo nameščala v rejniško družino še v plenicah, zdaj pa se je srečna in zadovoljna sprehajala po parku s svojim sinčkom v vozičku.

Na območju domžalskega centra že leta otroke nameščamo v okoli 75 rejniških družin, število nameščenih otrok pa se vrti med 140 in 150. Nekaj rejnikov se tudi upokoji, a rejenci kljub temu ostajajo pri njih. Na novo pa v rejništvo na leto vklopimo od tri do pet družin, čedalje več takih, ki si sprva želijo otroke le posvojiti. Nekateri rejenci se po krajšem ali daljšem obdobju vračajo v »ozdravljene« matične družine, krepka večina pa jih ostaja v dolgotrajnem rejništvu, kjer zvečine odrastejo v zrele in odgovorne posameznike, nekatere med njimi pa rejniške družine na tej poti odraščanja tudi posvojijo.

Odgovor je dokaj preprost. Tako kot si vsi biološki starši želijo, da bi dobili zdrave otroke in zanje skrbeli že od rojstva, si tudi posvojitelji želijo posvojiti čim mlajše otroke, po možnosti brez velikih bremen preteklosti, ki bi jih usodno zaznamovala za vse življenje. Kljub temu pa si po pogovoru z nami marsikdo med njimi premisli in se kljub temu odloči za rejništvo, saj lahko tudi tako postane del življenja otroka, ki ga še kako potrebuje in bo lahko v njegovem življenju sodeloval, dokler bo želel. Zakon namreč dopušča, da tudi rejniki kasneje, če se otroci vrnejo v urejeno matično družino, obiskujejo svoje nekdanje rejence. Potencialnim posvojiteljem, ki se odločijo za rejništvo, nameščamo otroke, ki imajo manjše možnosti za vrnitev v matično družino. Odločitev za rejništvo pa kljub temu ni enostavna, saj je rejništvo delo in skrb, ki je nikoli ne moreš odložiti, za nameček pa moraš vzdrževati stike z njihovimi biološkimi starši in s tem v svoj dom spustiti ljudi, ki imajo morda povsem drugačne vrednote in drugačne navade.

Najmanjše možnosti za vrnitev v matično družino imajo skoraj praviloma otroci staršev, ki so zasvojeni s trdimi drogami, saj je tudi družba na tovrstno zasvojenost najbolj občutljiva, medtem ko se do najbolj množične, alkoholne zasvojenosti, ki je razlog za večino začasnih odvzemov otrok, toleranca družbe močno zviša. Malčki zasvojenk s težkimi drogami gredo v rejništvo največkrat že iz porodnišnice. Najmlajši rejenci, ki so jih rejniki posvojili na našem območju, so bili stari tri oziroma štiri leta. So se pa v vseh primerih teh posvojitev matere s posvojitvijo strinjale in se same odrekle starševskim pravicam. Brez sodelovanja staršev pa je pot do posvojitve veliko daljša, saj se staršem roditeljske pravice odvzamejo v dokaj redkih primerih in se tudi staršem pred odvzemom pravic omogoča veliko možnosti za to, da si uredijo življenje, saj so ne nazadnje največkrat tudi sami žrtve razmer in potrebni pomoči. Po svoje najbolj zapleteni so tako predvsem odnosi med rejenci in starši z duševnimi boleznimi, ki kljub trudu in dobri volji ne zmorejo skrbeti ne zase ne za otroke, bi pa bilo nečloveško do enih in drugih, če bi jim kratili stike. Zato njihovi otroci pogosto ostajajo v najbolj dolgotrajnem rejništvu.

Kot sem že dejala, gre najhitreje pri zasvojenosti staršev s trdimi drogami, kar je zadnja leta v velikem porastu. Malo možnosti za vrnitev imajo tudi rejenci, ki so bili žrtve zlorab, iz družin, kjer vladata nasilje in alkoholizem in starši niso pripravljeni in kljub pomoči ne spremenijo življenjskega sloga, ki je škodljiv za otroke. Zato za vse rejence vsako leto znova pregledamo, kakšne so njihove prognoze za vrnitev v matično družino. Leta pa seveda minevajo in rejenci postajajo vse manj zanimivi za posvojitev, saj posvojitev po desetem letu otrokove starosti praktično ni. Pri tem pa je seveda treba upoštevati tudi to, da se zlorabe, nasilje in zanemarjanje otrok v družini največkrat ne odkrije takoj in preteče kar nekaj let že do odvzema otrok.

Pogosto nas na to opozorijo zdravniki in vzgojiteljice v vrtcih, največja prelomnica pa je vstop v šolo, ko se izkaže, da ima otrok težave z osnovnimi učnimi in delovnimi navadami in ni sposoben skrbeti za osebno higieno. Eni imajo ob tem še napihnjeno, drugi povsem šibko samozavest; prvi želijo biti opaženi za vsako ceno, drugi se skrivajo. Tudi sošolci jih največkrat hitro izolirajo, tudi z opazkami, da smrdijo in niso lepo oblečeni. Ampak takrat so ponavadi strokovne službe že vključene.

Ne, otroci ne odhajajo v rejništvo zaradi revščine. Za to so druge vrste pomoči. Je pa res, da se mora zaradi krize vse več staršev pehati za preživetjem in skoraj nimajo več časa za otroke, kar je zelo slabo. Drugače pa za zdaj država pri rejencih ne varčuje bolj kot pri drugih. Težave z otroškimi dodatki, ki so manjši, kot bi bile štipendije, so enake kot pri vseh dijakih. Rejnine ostajajo na ravni leta 2011, z novelo zakona o rejništvu pa naj bi se položaj rejnikov celo nekoliko izboljšal, saj naj bi se njihove nagrade za delo postopno zvišale s 123,52 na 194,76 evra, kar naj bi rejnikom za tri otroke prineslo dohodek v vrednosti zajamčenega dohodka.

Vsi, ki smo sodelovali pri pripravi izhodišč te novele, si želimo, da bi novela zaživela že z novim letom, kot je načrtovano. Nagrade rejnikov naj bi se v letu 2013 zvišale na 159,13 evra na otroka, ostalo pa v naslednjem letu. Novela zakona povečuje rejnikom pravice, ki so vezane na varstvo in vzgojo otroka, kar je podobno z ureditvijo pravic glede vprašanj skrbi za otroka v vsakodnevnih ali nujnih zadevah življenja v primeru, ko je otrok v varstvu in vzgoji samo pri enem od staršev. Izjemoma bo novela dovolila izdajo dovoljenja za rejništvo tudi zunaj razpisa, če bo to na osnovi strokovne presoje v korist otroka. Na primer, ko je otrok že nameščen v družini in zaradi nepredvidenih dogodkov (bolezen, nesreča...) na strani rejnika ta ne more več izvajati rejništva, v družini pa je to pripravljen prevzeti drugi družinski član in otroka ni treba premeščati.