Pritrdilnega odgovora na vprašanje, ali bo vrnjen proračunski denar za znanost in raziskovalce preprečil katastrofo, ki so jo strokovnjaki, znanstveniki in drugi napovedovali ob predvidenem varčevanju na tem področju, še nimamo. Nekateri naši sogovorniki so negotovi, drugi so po sprejemu proračuna začutili olajšanje. »V tem trenutku skoraj nič ne vemo, kako se bo sprejeto dopolnilo proračuna poznalo na sredstvih Agencije za raziskovalno dejavnost. Čutimo nekaj olajšanja, ker bo padec verjetno manjši, kot je bilo prvotno predlagano, in upamo, da leto ne bo tako kruto, predvsem za mlade, kot smo pričakovali,« pravi direktor Instituta Jožefa Stefana dr. Jadran Lenarčič.
Slovenija – za raziskovalce neproduktivno okolje
Tudi vzdušje med mladimi raziskovalci in doktorskimi študenti je precej pesimistično glede možnosti zaposlitve po končanem študiju. »Le redki upajo na možnost nadaljevanja kariere na fakultetah ali inštitutih, drugi predvsem iščejo možnosti za podoktorski študij ali celo zaposlitev v tujini,« pravi predsednik Društva mladih raziskovalcev Miha Rihar. Meni, da je vračilo 16 milijonov evrov v proračunu, s katerim se je pohvalil minister za izobraževanje Žiga Turk, korak v pravo smer. Še vedno pa je po njegovih besedah za to področje v prihodnjem letu 24 milijonov evrov manj, kot jih je bilo na voljo lani. »Ta primanjkljaj pa je še vedno prevelik, da bi lahko vse potekalo po ustaljenih tirnicah.«
Precej bolj optimističen je direktor Kemijskega inštituta prof. dr. Janko Jamnik. Vrnjeni denar je zanj končno znamenje, da zmanjševanje ne bo več tako radikalno in da državnemu zboru vendarle ni povsem vseeno, kaj bo z znanostjo in visokim šolstvom. »Ta signal je še bolj pomemben kot sam konkreten denar.« Izjemno pomenljiva pa je po njegovem tudi večinska podpora, tako opozicije kot koalicije, sprva tako spornemu amandmaju.
Ko se sprašujemo, ali bo torej nekoliko manj varčevalen proračun preprečil beg možganov, Rihar opozarja, da je študijska ali raziskovalna izkušnja iz tujine ne samo dobrodošla, temveč tudi nujna za ohranjanje in dviganje kvalitete slovenskega visokega šolstva in znanosti. »Na tujih fakultetah in inštitutih v najrazvitejših državah imajo znanstveniki praviloma več možnosti za kakovostno raziskovalno delo, več denarja, boljšo opremo, lažji dostop do podatkov, več je povezovanja med različnimi področji ter z gospodarstvom.« Problem torej ni v tem, da mladi raziskovalci (v širšem pomenu besede, vključujoč doktorske in podoktorske študente) razmišljajo o odhodu v tujino za obdobje enega ali dveh let, poudarja. »Problem nastane takrat, ko začnejo razmišljati o Sloveniji kot neproduktivnem okolju, kjer nimajo nikakršnih ali bistveno premalo možnosti za razvoj svoje karierne poti in vidijo prihodnost zgolj še v dolgoročnem odhodu v tujino.«
Ni pomembna višina plače
Bega možganov na Institutu Jožefa Stefana doslej še niso opazili. Po besedah direktorja so vedno pošiljali svoje mlade raziskovalce v tujino in so se, razen izjem, vedno vračali. Na Kemijskem inštitutu pa so imeli včasih težave pri tem, pravi Jamnik, a še večje težave so, ko se raziskovalec namerava vrniti. Že pred leti so na inštitutu vpeljali program Pridobivanje najboljših raziskovalcev iz tujine, ki pa se po njegovih besedah ni obnesel niti pred krizo. Sam je raziskovalce pogosto spraševal, zakaj se ne želijo vrniti: »Ponujali smo jim mesta vodje oddelkov. Odgovor ni bil 'slaba plača' ali 'premalo raziskovalne opreme'. Odgovor je bil: nazaj ne pridemo zaradi vašega 'okolja'. Pred leti je v to 'okolje' sodila tudi naša zazrtost samih vase, danes pa je problem denar.« Slovenija je torej po njegovem mnenju privlačna za turiste, veliko manj pa za tiste, ki želijo delati.
Podobno razmišlja tudi Igor Cesarec, ki se je v tujino odpravil že po gimnaziji. Zdaj je podiplomski študent na London School of Economics v Angliji. Že od nekdaj si je želel večjega izziva, študija in dela v tujini. A je v tujini tudi ostal. »Zato, ker sem ugotovil, da imam vsaj v tem trenutku v tujini boljše možnosti za izkoriščanje svojega znanja in za napredek.« V Slovenijo se nekega dne želi vrniti, vendar ne še zdaj. »Seveda pa bi za vrnitev moral imeti tudi kakšen tehten razlog, se pravi nekaj več kot pa samo domoljubje oziroma dejstvo, da je v Sloveniji lepo in udobno živeti.«
Razmere v slovenskem raziskovanju sicer težko ocenjuje, sam s slovenskimi raziskovalci ne sodeluje, pač pa prijateljuje. Vseeno meni, da raven slovenskega visokega šolstva in raziskovalne dejavnosti ni tako slaba, kot se to včasih prikazuje, vendar pa gre pri tem po njegovem predvsem za nekaj svetlih izjem. »Za uspešno visoko šolstvo in raziskovanje so potrebni finančni viri, ki morajo biti tudi 'pametno' porabljeni.« Po njegovem mnenju pa bi bilo dobro akademsko sfero tudi nekoliko »prevetriti«, od akademikov zahtevati, da so aktivni v raziskovalni dejavnosti in da objavljajo znanstvene prispevke v revijah. »Namreč, včasih dobim občutek, da nekateri samo zasedajo udoben profesorski stolček na kateri od fakultet, od njihove raziskovalne dejavnosti pa je bolj malo.«
