Plavalne gene je dobil po očetu Stevenu, trenerju v tem športu, medtem ko njegova mama Ileana prihaja s Kube. Čeprav je bil rojen v veliki družini (ima dve starejši sestri, Kristin in Megan, in dva mlajša brata, Devona in Brandona), se je Ryan že v rani mladosti preselil iz Canandaiguaje (zvezna država New York) na Florido, ker je oče tam prevzel funkcijo plavalnega selektorja. Ryan je začel plavati pri petih letih, na začetku kariere pa oče Steven ni bil navdušen nad njim: »Več časa za vodo porabi pod tušem kot v bazenu.«
Debitantski nastop na olimpijskih igrah je doživel v Atenah leta 2004, potem ko se je v reprezentanco ZDA na 200 mešano uvrstil kot drugi v kvalifikacijah za Michaelom Phelpsom. V Grčiji je v tej disciplini osvojil tudi svojo prvo posamično olimpijsko odličje (srebro), s Phelpsom, Kletejem Kellerjem in Petrom Vanderkaayem pa tudi svojo prvo v moštveni konkurenci (zlato), potem ko je ameriški kvartet na 4 x 200 prosto prizadejal prvi poraz Avstralcem po šestih letih.
Za OI 2008 v Pekingu je na ameriških kvalifikacijah v Omahi nastopil v šestih posamičnih disciplinah in bil uspešen v treh. Po bronu na 400 mešano in zlatu na 4 x 200 prosto (Američani so prvi v zgodovini plavali pod sedmimi minutami in prejšnji rekord popravili za štiri sekunde in pol) je na 200 hrbtno osvojil prvo posamično zlato olimpijsko kolajno, le 27 minut kasneje pa je moral spet v bazen. »Bil sem utrujen in počutil sem se, kot bi me povozil tank. Če bi imel več časa za počitek in regeneracijo, bi lahko posegel višje,« je po bronu na 200 mešano dejal Ryan Lochte.
Potem ko je na lanskem SP v Šanghaju na Kitajskem kar petkrat poskrbel za igranje ameriške himne (skupaj je osvojil šest kolajn), je javnost presenetil z izjavo: »Dobiti pet zlatih kolajn je odličen dosežek, a v svojem plavanju imam še veliko rezerv. Obstaja še veliko stvari, v katerih sem lahko še precej boljši. Imam skoraj leto dni časa do iger v Londonu, da postane moje plavanje perfektno.« Izgubo družinskega člana zaradi mišične distrofije je v Londonu izkoristil tudi za ozaveščanje ljudi o tej bolezni, glavno dejanje pa je bila ustanovitev sklada za raziskave in pomoč otrokom z živčno-mišično distrofijo. A na olimpijskih igrah ni bil uspešen le na človekoljubnem področju, ampak tudi v bazenu s petimi kolajnami, pri čemer je v enem večeru plaval v dveh finalih v manj kot 30 minutah.
Čeprav so mediji namigovali na Ryanovo ljubezensko zvezo z avstralsko plavalko Blair Evand, je njegova mama Ileana v enem izmed intervjujev dejala: »Moj sin je preveč zaposlen s plavanjem, da bi lahko imel resno zvezo, zgolj površinska zveza pa ne bi bila z njegove strani poštena do dekleta.« Bolj uspešen kot na ljubezenskem je Ryan na poslovnem področju. Pred OI v Londonu je podpisal kopico sponzorskih pogodb, ki naj bi bile skupno vredne več kot tri milijone ameriških dolarjev, bogate honorarje pa je dobival tudi za fotografije na naslovnicah svetovno znanih revij in magazinov (Vogue, Time, Men's Health...). Še več: letos je svojo znamenito besedo (vzklik) »Jeah« na ameriškem patentnem uradu registriral kot svojo blagovno znamko.
Njegovo sicer uspešno športno pot so zaznamovale tudi pogoste in predvsem nenavadne poškodbe in nesreče, ki so se mu večinoma dogajale pred nastopi na velikih tekmovanjih. Pred lanskim svetovnim prvenstvom v Šanghaju na Kitajskem je padel pri vožnji s skuterjem in si poškodoval koleno. Vožnja s skuterjem je bila za Ryana (skoraj) usodna tudi leta 2007, ko si je pri padcu nalomil koščice v stopalu. Tik pred olimpijskimi igrami v Pekingu leta 2008 si je zvil gleženj, ko je lovil svojega – pobeglega psa, leto pozneje pa je moral celo na operacijo, potem ko si je poškodoval koleno, ko je plesal breakdance. Čeprav ima skoraj idealne telesne mere (188 cm in 88 kg), je njegova velika in slaba razvada obisk restavracij s hitro prehrano. Med OI v Pekingu ni bil najbolj navdušen nad hrano v olimpijski vasi, zato je bil pogost gost McDonald'sa.