Poklepetali smo z igralcem in aktivistom Hördurjem Torfasonom, ki je oktobra leta 2008 organiziral ''protest enega človeka''. Sam se je namreč opravil pred parlament, stopil na oder in prek mikrofona ljudi prosil, da spregovorijo. Povedal nam je, da je že hitro dobil številne privržence, ki so mu prek spleta pomagali razširiti idejo o protestnem gibanju.
Odstop vlade, odbora Centralne banke in Oblasti finančne varnosti
Torfason pravi, da je praktičen človek, zato je skupaj z ljudmi že na samem začetku izluščil tri točke, ki so se mu takrat zdele nujne za spremembe v državi – odstop premiera in vlade, odstop odbora Centralne Banke, odstop odbora Oblasti finančne varnosti.
Protestniki so oblikovali skupino Raddir folksins, ki je vsako soboto organizirala proteste, dokler vlada ne odstopi. Tudi pri njih ni šlo brez incidentov. V začetku leta 2009 se je namreč od 1000 do 2000 protestnikov pred parlamentom spopadlo s policijo, ki je uporabila solzivec in plastične naboje. Najmanj 20 ljudi je bilo priprtih, 20 pa jih je potrebovalo zdravniško oskrbo.
Protesti so tako konstantno potekali slabega pol leta. Udeležba je nihala od nekaj deset, do nekaj tisoč. Največji protest pa se je odvil, ko so protestniki obkolili parlament z lonci. Zaradi uporabe teh so mediji proteste poimenovali kuhinjska revolucija.
Kmalu za tem je odstopil prvi minister, nekaj dni kasneje pa še vlada.
Prva zmaga 23. januarja
Kljub novici 23. januarja 2009 o predčasnih volitvah, ki so bile razpisane za 25. april istega leta, in zagotovilu, da se premier Geir Haarde zaradi raka umika iz politike, so se protesti nadaljevali. Pojavile so se zahteve po novi politiki in takojšnjih volitvah. Tri dni kasneje je premier protestnikom sporočil, da bo svojo odstopno izjavo podal zelo kmalu, po tem ko so propadli pogovori s stranko socialnih demokratov, da bi vlada do predčasnih volitev ostala v originalni sestavi.
Socialni demokrati so s predstavniki gibanja levih zelenih oblikovali manjšinsko koalicijo, dobili pa so podporo progresivne in liberalne stranke. Nova vlada je zaprisegla 1. februarja, premierka pa je postala nekdanja ministrica za socialne zadeve Johanna Sigurdardottir.
Stranke so pristale na oblikovanje ustavne skupščine, da bi razpravljale o spremembah ustave. Predčasne volitve so nato stekle 25. aprila, obe koalicijski stranki (socialni demokrati in gibanje levih zelenih) sta v parlamentu dobili večino. Nekaj sedežev je dobila tudi progresivna stranka, štiri pa civilno gibanje, ki se oblikovalo med revolucijo. Največji poraženec je bila Neodvisna stranka, ki je do januarja 2009 islandsko politiko obvladovala in vodila kar 18 let.
Pri novi ustavi sodelovali državljani
Z upoštevanjem nezadovoljstva Islandcev in uspešnim lobiranjem civilnih organizacij se je nova vlada odločila, da bi morali državljani sodelovati pri oblikovanju nove ustave. Vzporedno s protesti so državljani začeli oblikovati različne think-tanke. Narodni forum je bil organiziran 14. novembra 2009, dve leti kasneje pa so sprejemanje nove ustave predvajali tudi pred interneta (da so tudi državljani lahko spremljali omenjeni proces). V ustavni skupščini je sodelovali 1500 ljudi. 1200 so jih naključno izbrali iz registra, 300 pa jih je bilo predstavnikov družb, institucij in drugih skupin. Izbrani so predstavljali reprezentančni vzorec islandske družbe: stari so bili od 18 do 88, prihajali so z vseh koncev države, 47 odstotkov je bilo žensk in 53 odstotkov moških.
Torfason meni, da je vsak politični sistem v državah specifičen. Hkrati opozarja, da je potrebna vodilna figura, ki zadeve poenostavi, olajša komunikacijo in pogajanja. Sam je vedno deloval tako, da je protestnike vprašal, ali si želijo, da jim pomaga. Nato je izluščil tri cilje in ponovno vprašal, ali se s tem vsi strinjajo. Za konec je še obljubil, da ko bodo zahteve dosežene, se umakne. To je tudi storil. V času protestov si je sicer pridobil precej nasprotnikov, ki so nad njim izvajali različne pritiske.
