To je cikel štirih pesmi, ki se slučajno tako imenuje. S Simfoniki smo ta teden posneli več kot 20 pesmi enega najpomembnejših argentinskih skladateljev 20. stoletja Carlosa Guastavina, letos je stoletnica njegovega rojstva. Zelo je bil povezan z naravo in v zadnji fazi življenja sem ga tudi osebno spoznal. Pel sem v kvartetu, kjer smo se posvečali njegovi vokalni glasbi, in je prihajal na vaje. Moja pianistka v tem projektu je Diana Baker, avstralska glasbenica, s katero sodelujem v zadnjem času.
Aktualna nominacija za grammy se nanaša na baročno opero, posneto lani v Berlinu. Kako je potekalo snemanje?V Franciji na leto izide kar 400 klasičnih plošč, tako da gre za pravo poplavo novih plošč. Harmonia Mundi je ena najbolj uglednih založb, distribucijo ima razvejano po vsem svetu, imajo zelo dobre produkcije. Predvsem pa je dirigent René Jacobs, ki ga založba ravno tako podpira, saj so zaradi njega prodaje toliko boljše, v fazi, ko na novo postavlja temelje interpretaciji stare glasbe. Je zelo študiozen človek, hkrati pa preprost, in tako od sebe kot od nas zahteva ogromno. Prisoten je na vsaki vaji, nikoli ne prepusti dela asistentu, tudi pri recitativih je zraven, ker se mu zdijo enako pomembni kot arije, dueti, ansambli.
Dirigiral je odrsko postavitev, šele nato smo opero posneli v studiu. Proces nastajanja plošče je pri njem vedno naprej scenska izvedba v živo, šele potem studijsko snemanje; takrat mora biti vse že do pičice izpiljeno. Vmes smo izpilili denimo tudi jezik, v tem primeru italijanščino, ki je na posnetku perfektna, čeprav smo bili v projektu skoraj sami tujci. Snemanje opere v studiu je zelo zahtevno delo, finančno je to precejšen zalogaj.
Vem, da obožujete baročni repertoar, kar lepo sovpada s trendi, ki ponovno častijo baročne opere, kajne?Baročni repertoar se večinoma izvaja za pol tona nižje in že nekaj časa spoznavam, da mi takšna intonacija veliko bolj leži. V baročnem času je bil običaj, da so skladbe transponirali za en ton višje ali nižje, kakor je odgovarjalo pevcu, v 19. stoletju je postalo to že nemogoče, danes pa je to bolj izjema kot praksa.
Leta 2006 je ravno René Jacobs mrzlično iskal pevca za vlogo Leporella, slugo v Mozartovem Don Giovanniju (ena prvih Finkovih vlog v Salzburgu po debiju leta 1990 – op. p.); osem mesecev pred postavitvijo opere ga še niso imeli. Padel sem noter in očitno prestal preizkušnjo, kajti od takrat mi Jacobs ves čas ponuja nove izzive. Pozna pevce, ker je tudi sam pel, bil je eden prvih kontratenoristov, zato zna glasove odlično analizirati; pri meni je odkril globino glasu. Ravno vloga Claudia v Agrippini je ekstremno eksponirana, obsega več kot dve oktavi.
S sestro sta že ob recitalu v ljubljanski Operi februarja letos napovedala nov skupen projekt, ki so ga nemudoma pokupile ugledne koncertne hiše po Evropi, tudi ljubljanska Opera.Serija Duo Liederabend bo stekla junija prihodnje leto, ponudila bova recital duetov, v prvem delu z nemškimi romantiki, tudi z našim Hugom Wolfom, sicer pa s Schubertom in Brahmsom. V drugi del pa sva uvrstila slovenske duete in samospeve, pa tudi argentinske, se pravi bo ta del po srčni plati nekako bolj najin. Za ta projekt so se kar zagreli: Wigmore Hall v Londonu, predstavila ga bova na Schubertiadi v Schwartzenbergu, na festivalu ob Osojskem jezeru, v bruseljski palači Bozar v okviru Klarafestivala. Vesela sva, da lahko na tako elitnih prostorih predstavljava slovensko glasbo, čeprav Slovenci večkrat niso dovolj ponosni na svoje skladatelje. Tudi Argentinci se ne zavedajo svojih biserov, dokler kakšna plošča ne odmeva malce bolj. Slovenska poezija, prisotna v teh skladbah, se dotakne čustveno prebujenega skladatelja, se skozi interpretacijo pevca dogradi, nato pa univerzalizira v neko govorico, ki presega čisti jezik. Tako postane skladba razumljiva tudi tistim, ki slovenščine sploh ne razumejo.
Odzivi na slovensko pesem so v tujini zelo lepi. Pred tremi leti sem z argentinsko-slovenskim programom gostoval v Grand Theatru v Bordeauxu, tako so tudi želeli, in potem sem v nabito polni dvorani v francoščini pred vsako pesmijo malce razložil, o čem govori. Zagotavljam, da so bili poslušalci odlično razpoloženi. Slovencem ni treba skrivati svojih pesmi, rad bi, da bi se tega zavedali tudi mladi pevci in ne bi klonili pred vsesplošnim pesimizmom. Denimo Benjamin Ipavec je snov za kompozicije pobiral iz ljudskega izročila, ravno tako kot Schubert. Ljudska pesem ima vedno zelo močno izpovednost.
Če se nam morda zdijo operni napevi in samospevi istovrstni, sta to za vas pevce dva različna bregova. Kako se prevažate med njima?Eni pevci se definirajo kot operni pevci, drugi bolj kot oratorijski ali koncertni, jaz pa vztrajam pri obojem, ker se med seboj ta dva svetova dopolnjujeta. Pevci se staramo, glas se počasi spreminja, ampak če pustimo odprta vrata duhovni rasti, potem lahko krivulji, ki gresta ena gor in druga dol, izravnavaš. Posebej tista krivulja navzgor, ki je duhovna, je neizmerna, napolni me z optimizmom.
Pesem, samospev je kot neko miniaturno delo, dolgo tri, štiri minute, z lastnim čustvenim nabojem. Sprehajanje po teh vzdušjih je potem nekaj, kar je nam pevcem v izziv. Včasih je celotna tri ure dolga opera eno samo vzdušje, ker se razvija le ena zgodba, četudi se sprehajaš prek arij in drugih nians. Medtem ko je samospev vsak zase svojski in odvisen od zrelosti poustvarjalca, da besedilo, ki je včasih malce kriptično, tudi abstraktno, poveže s svojimi življenjskimi izkušnjami ter na pravi način poustvari samospev.
Ena vaših največjih odlik je dramska igra. Kako se razumete z režiserji?Na splošno zelo dobro, ker imam kot umetnik v zavesti odgovornost, da služim estetskemu konceptu neke nove postavitve. Opažam pa, da je svet režiserjev postal kar precej dominanten, oni velikokrat izbirajo umetniško ekipo in smo večkrat nemočni. Nekateri stvari postavljajo v druge kontekste, to pa je za pevca najtežje. Besedilo je naše orodje, besede so naša motivacija, denimo kako postaviti glas, barvo glasu. A režiser si včasih vzame pravico, da del prizora odreže, ne glede na pomembnost izjave neke vloge. Opera je vendarle zaključena glasbena in vsebinska struktura.
Dirigent sicer vodi predstavo, ampak v praksi so režiserji tisti, ki so dominantni, razen v primeru Renéja Jacobsa, ki gre večkrat kar v borbo, ko vidi, da so s kakšno postavitvijo šli tako daleč, da je izgubila pomen ali celo dramaturško moč. Sem ga slišal, ko je karal režiserja, da mora v življenju več brati. Res pa so režiserji, vsaj v svojih radikalnih prijemih, malce izgubili moč, ker prihaja v osredje popularna koncertantna verzija oper. Poslušalci so zadovoljni, ker je stvar glasbeno dovršena, izvajalci se lahko bolj osredotočimo na glasbo in nismo tako obremenjeni z gibi na odru, obenem pa je tisto glavno, kar potrebuje gledalec, nakazano.