Prav gotovo bo brigada mlade ekipe, ki je bila bolj ali manj vržena v vodo – brez uvajalnega obdobja so se sproti učili, kako se dela–, obvisela v praznem prostoru. Ko sva z Janom Fabrom, bil je eden osrednjih gostov v Mariboru, klepetala, je blagodejno komentiral produkcijske finiše razstave, predstave in vsega, kar je pripravil za Maribor: »Ko bodo dojeli, spoznali, se naučili, bo pa konec.« Ne gre za osebno obračunavanje ali pritlehno javno jamranje, toda pogovor po svetovni premieri njegove predstave, za katerega sem ga na željo epekajevcev preganjala kar precej časa, so pozabili najavljati in oglaševati. Bilo nas je malo, ampak zato ni bilo nič manj pestro. Kardinalni zdrs, ki ni bil edini. Težko je dobro koordinirati gluhe. Velika imena so odzvanjala ob odhodu, prej so bila slabo prikrita, čuvana skrivnost. Mesto se je prav gotovo prebudilo, ekonomisti ugotavljajo, da je projekt sprožil ugodne učinke. Tako kot to zatrjuje mnogo raziskav o ekonomskih učinkih kulture, umetnosti, velja tudi za EPK in Maribor. Morda je izjava preuranjena, zagotovili so mi, da je vmesno poročilo dobro. Lepo. Zadnje čase odmeva številka 5400, toliko je bilo približno dogodkov. Koliko je bilo obiskovalcev, domačih in tujih, še ne vemo.
Začetki so bili viharni, menjave ekipe niso lastne samo Mariboru, evropske prestolnice kulture so pogosto politikantsko previharjen projekt. Odločitev, da bo EPK Maribor javni zavod, se je zdela za domače razmere edina smiselna, no, pravzaprav edina rešitev. Ustaljena struktura sofinanciranja države, lokalnih skupnosti in EU, nadzornih in vodstvenih organov – v domeni slednjih je programska, vsebinska odgovornost. Menjavam primerno je bilo nadaljevanje in delovanje. Malce okorelo, približno pregledno, veliko poklicanih in komaj kdo odgovoren. Še preden je postal gotof, je župan Kangler zgotofal EPK (mestna občina je v zadnjih izdihljajih projekta poravnala večino dolga). Megalomanski začetki z Maksom so sledili usodi vseh velikih infrastrukturnih projektov v Mariboru. Nepripravljeni, rokohitrski in nerealni. Kakor da gre za še en trgovski center, kjer čez noč samo od sebe zraste nekaj malo trdnejšega od lepenke. Tresla se je gora, ostala pa je jama. Ob menjavah je obstoječa ekipa tako rekoč tik pred zdajci sprejela izziv. Brez patosa velikih žrtev, lepo prosim, odločili so se za tveganje in živeli bodo s posledicami svojih odločitev. Kar nekaj vodilnih je mirno obdržalo svoje redne službe in plače. Kar je najmanj nehigiensko, prav gotovo pa ne profesionalno. Šli so na kolektivne dopuste. Dve službi hkrati pač utrudita. Tisti, ki so imeli tesnejši odnos z EPK, so ugotavljali, da je medtem delo potekalo tekoče. Sicer pa je vladala previdnost na meji paranoje, ob marsikateri pogodbi se je zdrava pamet pretresla in živci so pokali. Nabralo se je kar nekaj neizpolnjenih finančnih obljub ob delih, ki niso bila zajeta v osnovni dogovor.
Nič od tega pa ne pomeni, da ravno vodilni ne bodo iz EPK izkušnje kovali nadaljnje direktorske, morda politične ali kakšne podobne usode. Novi obrazi, znane maske. Maribor 2012: Evropska prestolnica kulture bi moral po mojem mnenju izdati priročnik »Kako smo delali in ni bilo prav«, kar bi bil eden od pomembnejših ostankov konglomerata EPK. Zgolj popis postopkov, sestavljanje in razstavljanje vodilnih in programskih kadrov, sprejemanja odločitev, magnetogrami sestankov, nekakšen dnevnik popisanih del iz dneva v dan, dilem, tegob in rešitev. Hudo praktičen priročnik, ki bi nas nenehno bogatil. Zamudili so priložnost, da bi izpeljali družbeni eksperiment, no, razen Urbanih brazd, ponudili so maniro trgovcev: za vsakogar nekaj. Veliko dogodkov, projektov, festivalov bi se zgodilo tudi brez EPK, le da je bila finančna injekcija malo obilnejša. Programsko paberkovanje po poštnem nabiralniku prispelih prošenj ni vizija, selekcija, temveč nepremišljeno in prav nič pogumno sprejemanje vseh zainteresiranih. Namesto fokusa smo dobili razpršenost, 5400 dogodkov je preveč. Ker niso imeli vizije in poguma, niso generirali novih programov; dobili smo parado bolj ali manj znanega, le da na rdeči preprogi.
Nikakor ne gre enačiti EPK s kulturo in umetnostjo nasploh, kaj šele v dani situaciji brutalne žage. Zakaj bi zagovarjala nekaj, kar je spodletelo samo zato, ker je treba te dni o vsem kulturnem govoriti dobro? Tako enostavno in banalno seveda ni. Kaj si o EPK in kulturi misli vlada, vemo. Preusmerila je evropski denar za Umetnostno galerijo Maribor v nekdanjo vojašnico v Pivki. Do tam EPK ni segel, bodo vsaj pobrali drobtine z mize.
Videla sem zanimive projekte, spoznala velike, prodorne mislece in ustvarjalce, ki so sproti odplakovali grenak priokus podjetja EPK. Kar je neprecenljivo in bistveno. Pa vendar za celoto velja, da je proizvedla zbledel masovni manever hitro presihajočih evrov. Prav nič eksplozivno.