Čeprav srce občinstva pri nas najbrž bije bolj za slednje, se je bistvo Glasbe vendarle bolj skrivalo in odkrivalo na komornem koncertu. Kvartet Pavel Haas se je dokazal kot prečiščen komorni sestav, katerega glavna skrb sta zvočna uravnoteženost in stalni dialog med člani. Tako že dolgo nisem slišal kvarteta, v katerem bi bile glasbene naloge tako »demokratično« razporejene in v katerem prva violina (Veronika Jarušková) ne bi močno izstopala iz teksture in na ta način narekovala tudi interpretacijsko-formalnih obrisov izvedb. Člani kvarteta so se zdeli na svojih pozicijah hkrati izmenljivi, a tudi povsem vpeti v svoje inštrumentalne »vloge«. Takšna osnovna drža je dajala ob izbranem sporedu nenavadne rezultate. Predvsem uvodni Brahms je bil zavit v globoko, mehko liričnost. S takšnim pristopom so člani kvarteta jasno razkrivali osnovno noto Brahmsovega dela, nekakšno atmosfersko-motivično poenotenost, toda ostal je priokus, da bi bilo mogoče posamezne stavke ujeti v več kontrastnih razmerij in da se kakšen izmed stavkov odpira bolj dramatični razpetosti med viške in nižišča.
Da kvartetu ni tuje tudi bolj grobo poudarjanje, so nato pokazali v Janáčkovem Prvem godalnem kvartetu. Ta je v formalnem pogledu Brahmsovemu precej kontrasten: če Brahms sloni na ekonomičnem izpeljevanju, potem Janáček emocionalno skorjo svojega dela gradi prav iz abruptnih prepadov med posameznimi melodično-harmonskimi fragmenti. Seveda je igra slednjih vpeta v zmeraj bolj odločne dramatične geste, zaradi česar se iz glasbene forme postopoma izlušči tudi semantična sredica, povezana s programsko idejo dela. Prav vsi člani kvarteta so izkoristili svoje solistične trenutke in nato vzajemno nihali med pritajeno nežnostjo in grobimi sunki.
Nadaljevanje koncerta z velikim Beethovnovim Godalnim kvartetom op. 130 je prinašalo nekakšno sintezo Brahmsove motivične ekonomičnosti z divjo izraznostjo Janáčka. Kvartet se je ponovno razkril predvsem v izredni kondiciji in zbranosti. Ni bilo sicer mogoče preslišati intonančne izmuzljivosti v Prestu, toda nato tudi zvočne zlitosti v Cavatini in v sklepni Veliki fugi tudi neumorno vztrajanje na Beethovnovi neizprosni liniji, pravem tour de force. Prav v neomajnem skupnem muziciranju, ki reže vse izstopajoče, vidim »modernost« Kvarteta Pavel Haas, ki je segel v svojem muziciranju močno čez lansko gostovanje razvpitega Godalnega kvarteta Emerson.
Drugačne »moči« pa so se razdajale na koncertu Simfonikov RTV Slovenije. Pritajeni uvod solističnih violončelov v Rossinijevi Uverturi Viljem Tell je bil izpeljan še izrazito elegantno, s posluhom za fraziranje, zvočno delikateso, ta pa se je v nadaljevanju žal umikala predvsem glasnosti. Treba je priznati, da je sicer izvedba v znamenitem drdrajočem nadaljevanju premogla tudi kanček energetske nabritosti, toda kot okovje je nanjo sedla tudi zvočna (pre)izdatnost. Enaka dvojna razpetost je zaznamovala tudi suito iz baleta Pepelka Prokofjeva. Posamezne baletne točke so že zadihale v bolj sproščenem utripu, pa so potem druge spet poniknile v zvočni moči. Kot nekakšen emblem takšne dvojnosti lahko služi še končna dramatična Polnoč, v kateri je dirigent En Shao sezidal mogočen zvočni višek, ob tem pa mogoče pozabil, da imamo opraviti s pravljično junakinjo in ne kakšno mitološko zverjo.
Središče koncerta, nastop violinista Ninga Fenga v izpraznjenem, z virtuoznostjo prežetem Paganinijevem Prvem violinskem koncertu je težko ocenjevati predvsem zaradi ubornosti glasbene tvarine, ki zažari le v vratolomnih vragolijah solista. Toda treba je priznati, da je bil Ning Feng tem z lahkoto kos in še več: Fengu je uspelo poiskati nekaj glasbene substance v redkih drobcih koncerta, zaradi česar sem na koncu obžaloval, da ga nisem slišal v kakšnem drugem koncertu.
