Gospod Mohor je v našem mestu čisto glavni za vse! Je oči rekel mamici, da bi se do sitega vsi mesa najedli, če bi sedeli v Mohorjevi stranki. Nato je mami rekla, da so itak žrli zastonj in je bilo meso naše! Nisem razumel, kaj je stranka in kje je treba sedeti, da se naješ mesa. A se mi je zdelo imenitno, da bi oči in mami sedela pri gospodu Mohorju in jedla meso. Jaz bi seveda izbral sladkarije, ampak gospod Mohor zagotovo zmore tudi to. Če imajo on in njegovi toliko mesa, bo tudi kaka čokolada kje. No in sem mu pisal. Miklavžu. Da naj naroči za mamico in očija meso z gospodom Mohorjem ali brez! Če pa je bilo meso naše in ne dejansko od tistih, ki sedijo v neki stranki ali kjer koli že, bi mamici in očiju privoščil vsaj nekaj tistega mesa. Jaz ga ne maram, zame je čokolada boljša od tistega bifteka, ki naj bi bil tako dober.
Potem sem bil še bolj odločen, da moram Miklavžu naročiti še tretjo željo. Bil sem dežurni med malico, o kateri so zadnjič nekaj po televiziji govorili. Da bi jo morali vsi imeti in vsi pojesti! Meni se najbolj smili učiteljica, ki vedno med malico na hodniku klepeta s tisto z očali, ki uči v paralelki. Obe sta brez malice, gotovo je bilo tisto na televiziji namenjeno prav njima, ker sem slišal po radiu, da bodo učitelji stavkali. A je naša učiteljica rekla drugi, da bi bilo bolje biti župan kot pa se dajati z mularijo vsak dan. Mularija smo gotovo mi, župan pa je pri nas gospod Mohor. In sem potem slišal, da bi bilo najbolje, če bi vse župane hudič odnesel. Šinilo mi je: saj tisti parkeljni ob Miklavžu so hudički, kajne? In sem na koncu dodal, še tretjo željo, da bi ja pomagal učiteljici: »Miklavž, župana naj parkelj odnese!« Da je tako rekla učiteljica, se mi ni zdelo vredno posebej razlagati. Saj sem bil ja priden vse leto, tri skromne željice so pa ja za tako mogočnega moža, kot je Miklavž, mala (pa ne šolska) malica!
In je prišel Miklavž in z njim čokolada. O njej sploh nisem pisal, sem si jo pa želel in mami in oči to dobro vesta! Kako pa je zvedel Miklavž? Jasno: saj vse ve in vse zmore in vse obdari. Da si le priden in jaz sem že tak. Ampak: sestrica še vedno mora k neki teti, ki je zelo draga, pravi mamica. Ne vem, če je sestrici draga, ona se vedno cmeri, ko mora tja. In oči in mami nič ne sedita na stranki in zastonj mesa od župana nista dobila. Najhuje pa je, da sem včeraj videl našega župana. Ja, res. Na cesti je bil, malce umazan in raztrgan. Ampak bil je pa on, gospod Mohor. Na papirju je z velikimi črkami pisalo, da mora oditi, ljudje so pa hodili po njem. Če torej mora oditi, ga ni vzel parkelj ali hudič in me je tudi tu Miklavž pustil na cedilu. Kot je pustil moj listič na okenski polici…
Zdaj pa ne vem, kaj bi. Priden nisem, kljub čokoladi na miklavževo. Če bi bil priden dovolj, bi bile uslišane »ta prave« želje. Zdaj pa za nas ni ne vrtca ne zastonj mesa, gospod Mohor pa je tudi še tu.
Sprašujem vas, odrasli in pametni, ali ima smisel hitro pisati še Božičku in Dedku Mrazu. Ali res želim preveč ali pa tudi Miklavža (da o drugih dveh ne pišem) sploh ni?
