Pred devetnajstimi leti, ko sem začela delati kot oskrbovalka, je bila pomoč na domu večinoma gospodinjska pomoč. Pomagali smo na vrtovih, čistili okna in opravljali vsa gospodinjska opravila, ki jih je treba opraviti doma. Zadnja leta pa je veliko več nege. Uporabnike kopamo, pomagamo jim pri oblačenju, hranjenju, hodimo v trgovino z njimi ali namesto njih. Veliko jih potrebuje tudi pomoč pri komunikaciji.
Kaj to pomeni? Da se pogovarjate z njimi, da jim pomagate ohranjati stike z drugimi?No, z vsakim uporabnikom se pogovarjamo, to spada k delu z ljudmi. So pa nekateri na primer dementni in ti potrebujejo veliko pogovora, igre, spremstvo na sprehodih, kadar je lepo vreme.
Kaj se je najbolj spremenilo od vaših začetkov do danes? Je to narava dela, razmere, potrebe starejših...?Potrebe ljudi so se zelo spremenile. Vedno več je starejših in radi ostajajo v domačem okolju, kar je razumljivo. Že to, da nekdo pride k njim, jim veliko pomeni. Saj veste, kako je danes. Jaz sem bila včasih prepričana, da če bi moja mama živela blizu, bi jo zagotovo vsak dan obiskala. Vidim, da to ne bi bilo izvedljivo. Z našo pomočjo so svojci nekoliko razbremenjeni, čeprav se od skrbi za svoje sorodnike ne odmikajo. Je drugače, če se ve, da nekdo pride k starejšemu vsak dan, tudi jaz bi laže živela, če bi vedela, da bo imela moja mama vsak dan pomoč.
Kako je, ko k nekomu pridete prvič? Kaj občutite, kaj pričakujete?Povsem enake občutke imam danes, ko grem k nekomu prvič, kot sem jih imela pred devetnajstimi leti. Za kak odstotek je lažje zdaj, ko si mislim, da me ne more nič več presenetiti. Pa me v resnici še vedno lahko. Pričakujem človeka, ki me potrebuje in tam sem, da mu pomagam, posvetim svoj čas in da ima od tega koristi. Drugega ne morem pričakovati. Saj ne grem h kolegici na kavo. Grem k starejšemu, ki me potrebuje. Preusmerim se na pomoč, ne pa na to, da bi mi čas čim hitreje minil.
Se vas usode uporabnikov ali pa razmere, v katerih živijo, kdaj dotaknejo?Seveda se me. Kdor nima tega čuta, v tem poklicu ne obstane. Sočustvujemo s strankami, seveda, ampak poskušamo urediti, da vseh teh zgodb ne nosimo s sabo. Za to so potrebne izkušnje. Ampak včasih ne vem, ali bom človeka prihodnji dan še videla ali ne. To boli, ne da mi miru, ni mi vseeno. Navežem se nanje. Z leti morda na drugačen način, a še vedno zelo močno. Vse to nam pomaga predelovati supervizija, pa izobraževanja, pogovarjamo se tudi oskrbovalke med sabo...
Se je s krizo pri starejših kaj spremenilo?Na začetku letošnjega leta, ko se je uveljavila nova socialna zakonodaja, jih mnogo sploh ni upalo povedati, da potrebujejo pomoč. Mislili so, da bodo morali oni ali svojci del občinskega prispevka za pomoč na domu vračati. Saj veste, kako je. Jaz tudi ne bi rada videla, da moj otrok jutri ne bi imel za kruh, zato ker bo moral vračati pomoč meni. Takrat smo pri povpraševanju za pomoč na domu zaznali upad. Sicer je ljudje niso odpovedovali, le tisti, ki so jo potrebovali, so se obotavljali in je niso uporabili. Morda je manj potreb po pomoči tudi zato, ker so ljudje na Jesenicah brez služb in lažje poskrbijo za svoje starejše sorodnike.
Ura pomoči je pri nas sicer ugodna za slovenske razmere, stane manj kot štiri evre, vendar še vedno ni dostopna vsem. Če ima človek 300, 400 evrov pokojnine, ima precej stroškov, ostane mu 100 evrov ali še to ne, zelo pazi, kako bo z njimi prišel skozi mesec. Imamo kar nekaj takih. Zdaj starejši še bolj pazijo na denar, manj razkošja je. Živijo skromno, kupijo samo najnujnejše, toplice ali dopusti ne pridejo v poštev.
Jim veliko pomeni, da lahko ostanejo v domačem okolju?Seveda, ogromno. Čim dlje želijo biti v domačem okolju, tudi če so stoodstotno odvisni od drugih. O domu za starejše imajo nekateri še vedno predsodke.
Ali vseeno kdaj komu svetujete, da bi bilo zanj bolje poskrbljeno v domu starejših?Ne. To je njihova osebna odločitev. Če menijo, da je čas za v dom, to povedo sami.
Kako pa svojci skrbijo za starejše po vaših izkušnjah?Različno. V glavnem poskrbijo dobro, mi smo nekakšen most med obojimi. Sodelujejo z nami, če kaj potrebujemo.
So se odnosi v družinah spremenili v zadnjem času, ko je še več brezposelnosti, ko so se razmere v družbi zaostrile?Starejši res včasih potarnajo nad socialnimi razmerami v njihovi družini. A mi se skušamo do teh stvari distancirati. Poskušamo jih ublažiti, če so kje kakšna trenja. Znajdemo se tudi v situaciji, ko ne vemo, kaj bi človeku svetovali. Malo moramo biti tudi psihologi, ampak v glavnem so družinske zadeve njihova stvar.
Kaj pa, če opazite zanemarjanje ali katero drugo obliko nasilja?Mi poskušamo narediti, kar je v naši moči. Težko je postaviti mejo, do kod smemo posegati v zasebnost. Če nekdo živi v neurejenih razmerah, da ima na primer zelo razmetano stanovanje že pol stoletja, ga težko spodbudimo ali prisilimo, da bi bilo odslej drugače. Sicer pa je tako. Pri vsakem človeku vemo, kako daleč smemo iti v njegovo zasebnost, saj ga skozi obiske dobro spoznamo. Tudi meni ne bi bilo všeč, če bi mi kdo solil pamet, kako moram živeti. To je moje, tako jaz živim.
Ali je več solidarnosti, ko so ljudje doma brez služb, imajo več časa za nego in stik s svojci, ali se bolj pogosto prepirajo zaradi skromnih družinskih proračunov?Isto je. Starejši so vedno starejši. Njihove značilnosti se ne spreminjajo.
In socialne oskrbovalke med ljudmi, ki jih obiskujete, veljate za njihove »osrečevalce«?To je pa res. Nekoč mi je gospa, ki sem jo negovala, rekla: Če vi ne bi prišli v mojo hišo, jaz ne bi znala niti govoriti več! Ljudem je mar tudi, kako gre nam, oskrbovalkam. Vedo, da smo slabe volje, kadar smo. Pa si izmislimo razne izgovore, takšne, s katerimi pomirimo tudi starejše, kadar so slabe volje – morda je ravno »luna« ali pa slab dan. Navežemo se drug na drugega in nihče ne želi vedeti, da gre komu slabo.
Pa vendar gre marsikomu, ki ga obiskujete, vse slabše...Tako je. Pred kakim letom sem v treh dneh izgubila dva gospoda, ki sem ju negovala. Oba sem imela rada. Enega sem prišla uredit zjutraj. Bil je v zelo slabem stanju. Svojci so bili ob njem. Nisem zdravnik, ampak sem videla, da bo počasi napočil čas. Rekla sem sinu, naj me pokliče, če se kar koli zgodi, bom jaz uredila gospoda. Vedela sem namreč, da ko nastopi smrt, svojci zablokirajo. Šla sem k naslednji stranki. Ko sem zaključevala, je zazvonil telefon. Vedela sem, kaj je narobe. Sin gospoda je rekel: Ata se je poslovil. Šla sem tja in sem ga še zadnjič uredila. Počutila sem se, kot da bi negovala koga od svojcev. Verjetno si v tistem trenutku nisem niti predstavljala, kaj to pomeni, da je umrl. Ko sem ga uredila, sem imela prijeten občutek, lepo mi je bilo, da sem pomagala svojcem in njemu. Zadoščeno mi je bilo.
Verjetno ste bili navezani nanj.Sicer sem ga obiskovala šele dve leti, ampak ja, bila sem navezana nanj. Bil je prijeten gospod. Vsi so prijetni. Saj imajo kdaj kak slab dan, ampak kdo ga pa nima. Potrebujejo nas in mi jim dajemo pomoč.
Ali se zaradi takšnih izkušenj znate soočati s smrtjo na drugačen način? Umiranje in smrt naj bi pri nas še vedno veljala za enega večjih tabujev.Smrt je smrt in ne more biti čisto nič drugega. Izkušnje pa naredijo svoje. Drugače gledamo na vse to, k temu pripomorejo tudi izobraževanja. Včasih kdo misli, da mi je vseeno, ko kdo umre. Ni res, le drugače to dojemam. Poskušam si dopovedati, da je to življenjsko. To je težko, ampak treba je iti naprej.
Ali je to eden od težjih delov vašega poklica? Zaradi tega mnogi, ki poskusijo, ugotovijo, da to ni zanje?Zagotovo. Tisti, ki se ne vidi v tem, takoj gre in tako je prav. Posoda se že da pomiti, okna očistiti, stanovanje pomesti. Ampak čuta za človeka, ki ga pri tem delu potrebuješ, se pa ne da nadoknaditi ali nadomestiti. So pa tudi ljudje, ki prebrodijo te zadeve in ostanejo v poklicu.
Ali težko dobite nov kader?Na Jesenicah teh težav nimamo, brezposelnih je veliko. Včasih je toliko novih strank, da je treba zaposliti tri oskrbovalke hkrati.
Se boste vi z vašim izkušnjami kaj drugače starali?Upam, da počasneje. (smeh) Veliko stvari pobereš od starejših, veliko se naučiš, ogromno podeduješ, čeprav niso svojci. V veliko korist so mi bili vsi, ki sem jim in jim pomagam. To sicer sploh ni moje področje dela, imam ekonomsko izobrazbo, ampak niti za sekundo mi ni žal, da sem v tem poklicu. Saj pride kakšen slab dan. Ampak sama si vedno rečem, ne vem, kaj je človek doživljal vseh teh devetdeset let, preden je postal moja stranka. Poznam eno njegovo leto, dve, pet. Ne pa njegove dolge preteklosti.
Kaj starejše najbolj skrbi?Njihove skrbi se v času niso nič kaj spremenile. Najbolj jih skrbi vse v zvezi z denarjem, to, kako bodo preživeli mesec. To je drugače kot v drugih življenjskih obdobjih, ko te skrbi za otroka, za šolo, za vnuke, za službo. Starejši so vse to že dali skozi in zdaj jih skrbi le še to, kako bodo preživeli z denarjem, ki jim je na razpolago. Seveda pa jim je mar tudi za prihodnost vnukov v situaciji, kakršna je v državi in v družbi.
Če bi imeli v rokah škarje in platno oskrbe na domu, ali bi kar koli spremenili, uredili na drugačen način?Zagotovila bi dostop do pomoči vsem. Pomoč potrebuje veliko več ljudi, kot jih zanjo zaprosi. Cena oziroma subvencije bi morale biti takšne, da bi pomoč na domu dobili vsi, ki jo potrebujejo. Tri evre in pol se nam na primer zdi morda zanemarljiva cena. A če je to vse dni v tednu po dvakrat na dan, je znesek precejšen. Za tiste, ki imajo na voljo le tristo, štiristo evrov na mesec, je to velik problem.