Kanček bolj mehko študentovsko športni so bili paradni jopiči z zadrgo po vsej dolžini in kapuco, ki ni zgubljala oblike, ter krožno izpisanim imenom kake ameriške univerze na hrbtu. Če ti je uspelo izposlovati tisti kos, da ti ga je nekdo prinesel iz Italije, si zmagal. Vplival je na človekovo držo. Tedaj zanj niti ni bilo imena. Danes se ve. Hoody se mu reče, v zvezi z njim pa so imeli spomladi v ZDA svojo trenirkarsko afero. Temnopolti demokrat Bobby Rush je v kongresu kanil nastopiti oblečen vanj, pa mu je bila odvzeta beseda. A gremo naprej. V neke vrste hipi-pop modnost lahko štejemo še rumene pelerine, ki so bile v notranjosti modre. Spomniti se je treba tudi jaken pacifirane zahodnonemške vojske z nemško zastavo na rokavu, kar je bila pa že ostrejša garderoba, ki so jo povrgli časi, ko se je hipijada poparila s političim ekstremizmom tipa R.A.F. Vendar omenjene kapuce še niso bile osrednja moda. Vsaj ne pri nas. Športne jakne, vključno s smučarskimi, jih še niso premogle, kar danes jih. Od športnikov so jih nosili kvečjemu boksarji.
Tudi Adidas kot firma, ki je vedno kazala največji posluh za bližnjo vzhodnjaško asketskost, ki kot da je ščitenje s kapuco razumela za zahodnjaško razvajenost, svojih oblačil dolgo časa ni delal s samostoječimi kapucami. Podobno Puma. Spomnimo se lahko kapuce, ki je bila zvita v stari Adidasovi vetrovki iz osemdesetih, ki ti je glavo pokrila kot kak kondom, če je po uporabi (tudi premočila je nadvse hitro) nisi zložil nazaj, ti je pa na hrbtu obvisela, spet konotirajoč neko povsem neatraktivno uplahnelost. Končni prodor kapuce pod znamko »casual« mode je iz smeri ZDA udaril prek raperjev, ki so se predvsem pozimi začeli oblačiti v debele zimske jakne (izpeljanke M51), kakršne so poleg številnih kavbojev, drvarjev in drugih alfa belcev nosili tudi intelektualni faconi tipa Woody Allen ali Sam Shepard. Z raperji je kapuca pridobila status prestopništva. Omogočala je funkcijo skrivanja obraza pred policijo, vendar pa je obenem ponudila tudi zavetje individualizma. Udobje briganja zase. Utapljanja v anonimnost. Kapuca ti namreč usmeri periferni vid. V njej pičiš svojo pot kot konj s plašnicami. Ne meneč se za okolico. In morda je tudi spoznanje tega udobja pripomoglo, da so kapuce postale osrednja moda. Osrednejša od trenirk. Kar je zagatno.
Postdemonstracijske zaznave namreč nakazujejo, da si zgolj zaradi kapuce lahko deležen policijske obravnave. Za dva primera gre. V prvem je plešasti mladenič, ki se zato pač brije po glavi in pozimi nosi kapuco, zunaj dneva demonstracij (ki so v teh dneh redki) prestopal z avtobusa na avtobus, ko sta k njemu pristopila kriminalista v civilu in ga legitimirala. No, drugi plešasti državljan, takisto v kapuci, ki je na dan enih od demonstracij po stranski ulic brez namere protestirati zgolj hodil domov, naj bi celo dobil kazen. Tisoč evrov. Pravilno, bo verjetno dejal tisti del življa, ki zadnje čase kaže navdušenost nad akcijami slovenske policije. No, opozoril bi, da se s tem dogaja, da se je diskrecijska pravica policistov po svoji pameti presojati, kdo je sporen, kakršno predvidevajo še nesprejete (navijaške) novele zakona o policiji, preselila s stadionov.