Jakov ima živce. Še enkrat je dokazal, da lahko ostane popolnoma zbran do zadnje tarče in zadnjega metra. Že ko je odhajal s strelišča, sem verjel, da bo zmagal. Videti je bilo, kot bi zmagal z rutino, vendar lahkih zmag ni. Naredil je, kar je natreniral in se mu je izšlo. Tudi na štafetni tekmi je dokazal, da je v formi. Posebno v teku je dobil pravo samozavest, da se lahko tudi poigra s tekmeci.
Pritisk po skromnem začetku sezone, ko so vaši izbranci na šestih tekmah osvojili le 79 točk, je bil velik, zdaj jih imate ob zmagi in stopničkah 288. Kot slišim, ste se morali obriti?Ja, šlo je za stavo. V Östersundu sem jim dejal, da se ne bom obril, dokler ne bodo na stopničkah. Jaku s poraščeno brado očitno nisem bil všeč, pa še Teja me očitno ni videla rada. (Smeh.) Kot trenerju, priznam, mi je bilo po prvih tekmah zelo težko. V mešani štafeti smo bili šesti, polni optimizma, potem je šlo vse navzdol. Morala je padala. Moral sem predvsem pojasniti in ohraniti zaupanje. Stava je bila bolj za sprostitev. Ženi Katji sem seveda povedal kasneje, kar je bilo še najbolj tvegano. Kot kralj Matjaž tako ne bom hodil okoli.
Menda ste po koncu štafetnega nastopa okarali Klemena Bauerja, ki mu tako v zasledovanju kot v štafeti niso padle tarče v streljanju stoje?Ko sem stopil v servisni prostor, sem mu samo rekel, da želim, da se zelo ponižno opraviči vsem trem soborcem iz štafete, trenerjem in vsem drugim, tudi serviserjem, saj so znova pripravili sijajne smuči. Le redko se tako razjezim, po navadi pa tudi take stvari sprejemam zelo mirno. Z osmimi naboji zadeti le dve tarči! Groza. Kot sem videl, ni šlo za ekstremno neugodne okoliščine, čeprav je Ole Einar Bjoerndalen taktično pritiskal nanj v teku. Na treningu so obremenitve celo večje. Je natančen, ena zgrešena od petih je najslabše, kar dela. Zdaj pa to. Z zasedbo brez Janeza Mariča, s Petrom Doklom in Lenartom Oblakom bi bili lahko okoli 12. mesta, 18. mesto je že kar grdo. Mogoče bo Klemenu to vsaj za Pokljuko kaj pomagalo.
Kakšen je bil odziv v trenerski druščini, kako je konkurenca gledala na preobrat?Slovenci smo bili v Hochfilznu zelo popularni. V biatlonski srenji je lepa navada, da se čestitke delijo naokoli. In to vsem v ekipi, ne le zmagovalcu ali zmagovalki. Tudi v servisnem delu taborov, čeprav je tam več zavisti in so se nekateri vmes tudi malo po glavi praskali, češ, kako nam Slovencem uspeva. Poleg Rusov, ki imajo v svojih vrstah največjega čarovnika za smuči Gianluca Marcolinija, so imeli nemara najboljše smuči. Seveda smo tudi na očeh novinarjev. Vse to se nam prav fino zdi. Pol ure. Potem je treba naprej.
In Pokljuka konec tedna? S takim uspehom se bodo pričakovanja povečala?Čeprav se na domačih tekmah vsi trudimo, da večjim pričakovanjem ne bi podlegli, je to laže reči kot narediti. Dobro, da se bo zanimanje povečalo.