Nobeno egiptovsko sodišče, vključno z ustavnim, nima več pravice razveljaviti Morsijevih predsedniških dekretov, ki imajo status zakonov. Da je vsa izvršna oblast v njegovih rokah zgolj zato, da zaščiti revolucijo pred silami, ki bi želele izničiti njene pridobitve, je takrat zagotovil Morsi. Kot glavno protirevolucionarno silo je določil sodnike, ki so bili pod Mubarakom neodvisni. Državljani so imeli na egiptovskih sodiščih tudi pod diktaturo možnost, da se branijo. Zato je Mubarak politični opoziciji sodil na vojaških sodiščih, ki jih je vedno spoznalo za krive. Po revoluciji je vrhovno sodišče Muslimanskim bratom nagajalo pri razglasitvi nove ustave, ki iz sekularne države dela islamsko republiko, zato jih je predsednik nevtraliziral. Za razliko od Muslimanskih bratov pa so sodniki v svojih črnih togah od prvega dneva tvegali glave in so se pojavili na Tahrirju v podporo revoluciji. Muslimanski brati so s svojimi še bolj radikalnimi zavezniki iz zalivskih pobožnjakarskih struj revolucijo razglasili za zmago političnega islama. Zaščita revolucije zahteva drastične ukrepe in verske zakone.
Lepo sliko zaščite revolucije moti le dejstvo, da med uporom pred dvema letoma na demonstracijah na trgu Tahrir Morsija nikjer ni bilo videti. Lahko bi ga bilo spregledati, ker je bil na seznamu voditeljev Muslimanskih bratov pod desetim mestom. Vendar tudi obeh najvišjih voditeljev verske organizacije političnega islama ni bilo na ulicah. Ni se prikazal niti vodja organizacije Isam El Arjami niti njegov namestnik Rašad El Bajumi. El Arjami se je skrival, ker so ga doma prvi dan demonstracij aretirali, pa je zvečer pobegnil iz zapora. Morsija ni bilo nikjer mogoče najti. Tudi na seznamu predsedniških kandidatov se je znašel zgolj zato, ker se je izkazalo, da drugi voditelji Muslimanskih bratov ne ustrezajo zakonskim kriterijem za predsednika države. Morsi se nikoli ni dovolj izpostavljal, da bi prišel v navzkriž z zakonom. Tudi v revoluciji ni sodeloval. El Bajumi pa se je na sedežu Muslimanskih bratov na otoku Roda opravičeval in razlagal, da njihovi člani ne sodelujejo v protestih, ker nočejo, da bi oblasti proteste izrabile za ubijanje mladih ljudi.
V zavetju Mubarakovih tankov
Mladi člani organizacije so se morali upreti vodstvu in so prišli na trg demonstrirat skupaj z drugimi člani svoje generacije, vendar so bili v preočitni manjšini. El Bajumi je v praznih prostorih gibanja zagotavljal, da protesti potekajo mimo jih. »Da ne bo pomote. Mi dejavno sodelujemo v revoluciji, vendar tega upora niti nismo mi začeli niti ga ne vodimo. Izvajajo ga mladi ljudje, ki z nami nimajo nič in so se neodvisno od kogar koli organizirali po spletu. Nihče na trgu Tahrir kot političnega sporočila ne drži v rokah Korana. Mi smo se jim pridružili, nočemo pa dati režimu priložnosti, da jih potolče s pretvezo, da brani svet pred islamsko republiko.«
Vloga Muslimanskih bratov je bila nerazvidna, dokler ni postalo očitno, da bodo protestniki zmagali. Takoj ko je bilo jasno, da se je policijski zid okrog režima podrl, so prišli v prve vrste in poskušali preglasiti sindikate, laične stranke in mlajše generacije, ki so zlomili odpor.
»Petdeset let govorijo, da mora Egipt biti diktatura, ker bomo drugače Muslimanski brati prevzeli oblast in vzpostavili strahovlado,« je previdnost opravičeval El Bajumi. »Ljudi strašijo z nami. Govorijo, da bomo uničili državo in pregnali tujce. To govorijo ljudje, ki so sami vzpostavili strahovlado. Zato na trgu nismo dvignili plakatov z našimi slogani.«
Muslimanski brati so po revoluciji zmagali najprej na parlamentarnih in potem na predsedniških volitvah. Konec letošnjega leta pa si nasproti ne stojijo protestniki in policija. Pred predsedniško palačo v četrti Heliopolis so se soočili združeni pripadniki laične opozicije, ki egiptovskega predsednika Mohameda Morsija obtožujejo diktatorskih ambicij, in Muslimanski brati, ki ga skupaj z versko blaznimi salafisti branijo v imenu boga in teokratske države. Muslimanski brati in salafisti so laične demonstrante najprej napadli s pestmi, potem s koli, kamenjem in na koncu s strelnim orožjem. Revolucijo branijo pred ljudmi, ki so jo izvedli. Predsedniško palačo pa obkrožajo isti tanki garde, ki so pred dvema letoma ščitili Hosnija Mubaraka.
Karikatura samih sebe
Laična opozicija vztraja in ne popusti pred versko blaznostjo. Egiptovskemu predsedniku je v nekaj mesecih mandata uspel projekt, ki se je še na začetku leta zdel neuresničljiv. Iz demokratično izvoljenega predsednika, ki je za las porazil nekdanjega Mubarakovega premiera Ahmeda Šafika, se je preobrazil v avtokratskega samodržca, ki je državo pripeljal do uličnih ideoloških spopadov. Proti sebi je združil desetine laičnih političnih strank, državljanskih opozicijskih skupin, sindikatov in nevladnih organizacij. Levi pol egiptovske družbe je tako kot levica po vsem svetu razdrobljen na frakcije navzkrižnega ljubosumja in je običajno nesposoben sestaviti skupno politično agendo. Prav zaradi tega je Morsi postal predsednik države. Laični del družbe je razcepljen na sedemdeset strank in skupin pritiska ostal brez enotnega kandidata, na volitve pa je šel brez organizacije in brez sredstev. Muslimanski brati so sklenili zavezništvo z radikalnimi skupinami desno od sebe, nastopili po so z enotno organizacijo in močnimi finančnimi rezervami. Pa še tako je Morsi v prvem krogu komaj izpodrinil Mahdina Sabahija, ki je pripadal manjšinski stranki naseristov in za seboj ni imel nikakršne organizacije.
Morsi je zmagal, vendar je na oblasti v nekaj mesecih uničil podobo Muslimanskih bratov, ki so jo skozi desetletja pregonov oblikovali v opoziciji. Veljali so za pametno politično silo. V njihovem vodstvu so bili inženirji, advokati, učitelji in zdravniki, ki so v opoziciji zagotavljali, da so demokratična stranka, ne pa dimna zaveza za versko diktaturo. Sedaj pa se Egipčani še enkrat upirajo diktaturi.
»Muslimanski brati so postali karikatura samih sebe,« je ta teden zapisal urednik spletne izdaje Ahrama Hani Šukrala. »Zdaj so gangsterska združba nasilnežev in fašistov.«
Takšno podobo ima Morsi sedaj doma. V zunanji politiki pa velja za uspešnega politika, ki zagotavlja mir v regiji.
