Zlasti protesti v prestolnici in tudi v drugih slovenskih mestih nakazujejo, da politično čiščenje ne bo doletelo le lokalnih veljakov. Vse bolj jasno so izražene zahteve, naj odstopi vlada Janeza Janše in odide politična garda, ki je zavozila slovenski projekt. Te zahteve so še precej nejasne, a so zato toliko bolj odločne in jih politika ne bo mogla kar spregledati. Nobena skrivnost ni, da se vrh politike z Janšo na čelu zaveda svoje ogroženosti. Prvi odziv smo dočakali v nedeljo zvečer v tiskovnem središču, organiziranem sicer za razglasitev zmagovalca volitev predsednika republike, ko je Janša razglasil nič več in nič manj kot reformo v ustavi zapisanega političnega sistema. Dva dni po Janševem povolilnem programskem govoru v Cankarjevem domu je štab SDS v javnost poslal list papirja z 11+6 predlogi za »reformo političnega sistema«. Sodeč po jeziku in še bolj po zmedeni vsebini so pisci predloge spisali v precejšnji naglici.
Večinoma predlogov je neuresničljivih. Denimo uvedba večinskega volilnega sistema. Če bi ga podprle, bi si manjše stranke same zavezale vrv okrog vratu. Na polju boja za oblast bi ostala le Janša in SDS ter, kot zdaj kaže, Janković. Razmere v državi pa se zaradi tega ne bi prav nič obrnile na bolje, trdijo strokovnjaki. Enako velja za ukinitev državnega sveta. To je letos že predlagal Gregor Virant, a zamisel ni dobila ustavne večine in je zato vsaj do naslednjih volitev pokopana. Ustavne večine ni niti za vpis zlatega pravila v ustavo. Več možnosti ima predlog za spremembo referendumskega člena ustave, o katerem bo v parlamentu tekla beseda januarja.
Vse druge predloge bi težko imenovali reforma. Gre za kupček bolj ali manj nametanih demagoških puhlic, kot je na primer tista o »zamrznitvi privilegijev funkcionarjem in posameznikom«. Nespodobna sta tudi predloga, da mora opozicija podpreti »reformna« zakona o holdingu in o slabi banki. In povabilo opoziciji, naj vstopi v vladno koalicijo, ter ponujanje predčasnih volitev. Vse to bi služilo zgolj utrditvi Janševe oblasti, kar so hitro dojeli celo v strankah vladajoče koalicije. Toda poznavajoč Janševe manevre, ki jih izvede vedno, ko mu gre za nohte, SDS s to »reformo« ni mislila resno, ampak računala predvsem, da bo pozornost od protestov in zahtev po odstopu Janše preusmerila drugam.
Vsaj pri zahtevi o ukinitvi trajnega mandata sodnikom, predlogu, da bi vsi morali znova skozi glasovanje v državnem zboru, in predlogu o ukinitvi za zdaj še neznanih državnih inštitucij ji je to uspelo. Ni prvič, da je Janša, ko mu gre za nohte, grešnega kozla našel v sodnikih. Prav tako ni slučajno, da so poskušali neznanci z imenom Pravna Slovenija protestna zborovanja od parlamenta in vlade preusmeriti pred stavbo vrhovnega sodišča. Sodniki so vedno lahka in priročna tarča, kajti med nami le redko kdo ni imel opravka s sodiščem. Upati je, da ta ideja o odpravi trajnega mandata sodnikov ne bo deležna dvetretjinske podpore med poslanci parlamentarnih strank, kajti potem smo na romunski poti, ko je partija določala, kdo je lahko sodnik in kdo ne.
Da Janševi manevri za ohranitev stanja, kakršno je, ne bi uspeli, bi bilo koristno, če na protestnih zborovanjih ne bi izražali le splošnega nezadovoljstva. Zahteve bi bilo treba jasno opredeliti. Glede na večinsko spoznanje, da je Slovenijo v položaj »banana republike« pripeljala strankarska elita, ki si je prisvojila vse vzvode oblasti, bi se morala prva zahteva glasiti, da se bodo demonstracije stopnjevale, vse dokler ne bodo odstopili vsi predsedniki parlamentarnih strank. Samo tako je nekaj možnosti, da se bodo stranke znotraj prečistile in vsaj deloma spremenile svojo plenilsko naravo. Odstopi bi morda omogočili trganje klientelistične mreže okrog njih. To je morda utopija, a brez tega so utopija tudi reforme. Drugi korak, ki bi ga morali zahtevati, je takojšen odstop vlade Janeza Janše in postavitev tehnične vlade, ki bi skrbela, da država ne pade še globlje v finančno krizo. Tretji korak bi moral biti razpis predčasnih volitev. Volitve bi morale biti šele zgodaj jeseni, da bi se gibanje, ustvarjeno na protestih, lahko organiziralo v politično organizacijo, ki bi nastopila na volitvah. Dobro bi bilo, če bi zdajšnji parlament medtem z ustavo uskladil volilni zakon, ukinil volilne okraje in uvedel prednostni glas, da bodo volilci res lahko izbirali, kdo bo v parlamentu. Novi parlament in vlada po volitvah pa naj se lotita strategije razvoja Slovenije, temu prilagodita državno organizacijo in tudi ustavno ureditev te in ne neke druge republike. Predvsem pa omejita kartelni monopol strank pri upravljanju države.