Res pa je tudi, da dejstvo, da je počilo, nikakor ni popolno presenečenje. Spomnimo se le, da so bile radikalne kritike sedanje krize že dlje časa prisotne tako v širšem evropskem kot v ožjem slovenskem kontekstu. Tako sindikati kot posamezne skupine in kritični intelektualci so opozarjali na razredno zaostrovanje v družbi in na dokončno demontažo socialne države, ki se dogaja ob neoliberalnem reševanju krize, kjer ceno plačujejo izključno ljudje. Kriza je izkristalizirala vrsto protislovij: od notranjih, bolj nazornih, ki zadevajo korupcijo, odpoved pravne države, do bolj sistemskih, ki pričajo o brutalni restrukturaciji kapitalističnega gospostva, ki preko varčevalnih politik učinkuje na celoten družben ustroj: rast brezposelnosti, ohromljena likvidnost podjetij in njihov propad, znižanje življenjskega standarda, ukinjanje socialnih pomoči in vsesplošen napad na tisto, kar je ostalo od socialne države. Korupcija in nesposobnost političnih funkcionarjev ter zmanjševanje demokratičnosti v slovenskem prostoru so le hrbtna in radikalnejša plat neoliberalnega reševanja krize. Hlapčevska politika je hitela izpolnjevati varčevalne politike, še preden so na prizorišče stopili mednarodni rablji IMF, ECB in EU. A zgodilo se je ljudstvo in izvedlo preventivni udar. Prepoznalo je najbolj očiten antagonizem, kjer tisti, ki naj bi ljudi zastopali, ne le da kradejo, temveč so v sodnih procesih in ne prevzemajo odgovornosti. Ljudi ni udarilo zgolj po žepu s prelaganjem bremen za nastalo krizo na pleča državljanov, temveč se je temu pridružil še občutek družbene krivice in izgube nečesa, kar jim je najbolj lastno: dostojanstva. Ko so pokopali še prihodnost in ko so odpovedali vsi uradni politični instituti, je možna izbira zgolj ena: ljudska vstaja, ki nas v prihodnje morebiti popelje k iznajdevanju novih političnih form.
Rojstvo ljudstva
V čem so ključni poudarki ljudskega preloma z uradno in preteklo politiko? Večina bi se strinjala, da se v zadnjem tednu, zlasti od druge mariborske vstaje 26. novembra, prvič v samostojni državi spontano organizirajo demonstracije po celotni Sloveniji in ne zgolj v njenem centru. Da so združeni drugače misleči, različne generacije, različne razredne pripadnosti. Da v ozadju ne stojijo nobeni strici, razen tistih, ki sanjajo o prvih. Da je val protestov odločilno presegel sindikalno organizirani boj in ga po svoje zradikaliziral. To, kar ni uspelo v preteklosti ne bolj alternativnim, levoorganiziranim skupinam ne sindikatom, danes uspeva ulici, oziroma bolje rečeno, na ulicah se je končno začelo rojevati ljudstvo. Če je bil koncept ljudstva še nedolgo nazaj zgolj okras v deklaracijah in slovenski ustavi ali zgolj ceneni populizem na ustnicah oblastnikov, se danes rojeva in prakticira koncepcija ljudstva »od spodaj navzgor«. Ljudstvo ni zgolj skupek atomiziranih posameznikov, prav tako to ni zgolj neka etnična skupnost (narod), ki jo drži skupaj nacionalni jezik. Ljudstvo drži skupaj politični projekt, iznajdevanje skupnega političnega jezika, ki ga v tem trenutku krasi še neizdelan, a širok spekter političnih misli in zahtev. Slednje se pojavljajo skozi politične izkušnje, ki niso vezane zgolj na ulične pohode. Po dolgem zastraševanju in nepovezanosti je danes preko vrste medijev, od tiskanih do socialnih, od blogov do komentarjev, zaznati pravi kritični stampedo. Prihaja do razcveta reflektirane in manj reflektirane misli, ki ne prihaja zgolj od ekspertov in svetovalcev, temveč s strani mnogih, ki se protestov udeležujejo ali jih podpirajo. Res je tudi, da smo priča heterogenosti pozicij znotraj vstajniškega gibanja: od kritike skorumpiranosti predstavnikov oblasti, pokopa pravne države in odpovedi socialne države do poudarjanja enosti vseh Slovencev in Slovenk. Vsi ti cvetovi se zaenkrat zgoščajo v centralni aksiom »Gotov si, gotovi so«, ki je izraz ljudske nezaupnice in poziv celotnemu političnemu razredu, naj odstopi. Na ta način ljudstvo pravo politiko odtujuje tako lastnemu fatalizmu kot političnim funkcionarjem, ki so doslej vladali v imenu ljudstva. Ta politični proces bi z Rousseaujem poimenovali kot formiranje obče volje, rečeno poetično, gre za zgodovinski trenutek, ko iz ljudi nastaja ljudstvo.
Že od samega začetka od oblastnikov ni bilo pričakovati posluha, skozi znane gospostvene tehnike poskušajo vnesti razdor v nastajajoče ljudstvo: prvič, z obsodbo nasilja in ločevanjem protestnikov na nasilne in mirne kriminalizirajo vstajniško gibanje in zamegljujejo realne vzroke nastale situacije, katere del problema so oni sami; poleg tega se tu odpira še vprašanje insceniranosti nasilja. Drugič, kar naenkrat skušajo oblastniki vsiliti kvazispremembe (SDS-ovih 11 točk je klasičen instrument manipulacije), po drugi strani bo proteste skušala unovčiti opozicija. In tretjič, zavlačevanje, odlaganje radikalnih rešitev. Politični razred se zaveda, da v trenutku, ko odstopi Kangler, to lahko služi za precedens in uspeh ter potrditev obče volje ljudstva. V tistem trenutku ni garantirana nobena uradna politična pozicija.
Facebook ni dovolj
Vsekakor je vzgon vstajniškega gibanja treba pozdraviti in stopiti na stran ljudstva. A tudi ta stran mora razvijati načine, kako odgovoriti na zgoraj omenjene gospostvene tehnike, hkrati pa usmerjati napore v bolj oprijemljive politične forme, ki bodo služile kot prostor razprav in ljudskega odločanja. Prava politika ne pomeni zgolj korakanja po ulicah. Če je facebook odličen za organizacijo shodov, to še ne pomeni, da bo sam po sebi prinesel temeljite družbene spremembe. Zato je za nadaljnji zagon gibanja nujna oživitev četrtnih sosesk, ki bi lahko postale organi ljudske oblasti. Vstajniško gibanje mora zajeti tudi druge, na videz manj politične prostore, o spremembah je treba debatirati povsod: doma, v službi, za družabnim omizjem. V tem pogledu se nastajajoče gibanje ne bi smelo vnaprej marginalizirati in omejiti na pohode. Ulični protesti imajo lahko kratkoročno izjemno relevanco, medtem ko dolgoročno vodijo v izčrpanje in nasičenost. Zato je danes bolj kot kdaj prej pomembno izgrajevati trdnejšo platformo in kasneje morebiti tudi politično stranko. Grška izkušnja Syrize je tu lahko inspirativen primer, ki povezuje ljudstvo, gibanje in prevzem oblasti. Koga se bo pa volilo, če recimo res pride do predčasnih volitev? Koga se bo postavilo na oblast, ko odide Kangler? Če namreč vzamemo zares aksiom »Gotovi so«, se moramo hkrati vprašati, kaj pride zatem – kam gremo in kaj storiti. In na tej točki se lahko poleg lastnega razvijanja političnih form nekaj naučimo tako iz preteklih socialističnih izkušenj kot sedanjih eksperimentov (Južna Amerika, Islandija), ki kažejo, da alternative so. Trditev, da drugačen svet ni mogoč, je zgolj eden od obrazov uradne politike in naivno je pričakovati, da bi se kriza rešila brez sistemskih rešitev. Res je tudi, da je pravo politično delo naporno in dolgotrajno, in lahko bi rekli: šele z odstopi sedanjih predstavnikov se bo začelo zares. Le gibanje samo lahko poda pravi odgovor. In morda je enega resnejših obrisov nove politike iskati v napovedi 21. decembra, ko se bo ljudska vstaja združila s splošno stavko javnih uslužbencev (SVIZ). To bi utegnil biti največji in najradikalnejši protest, ki bo gradil solidarnost novega ljudstva.