Zgodilo se je prvič, da je neki slovenski politik, ki je bil še pred dvema letoma v prvem volilnem krogu ponovno izvoljen na županski položaj, ekspresno zdrvel v popolno politično in družbeno osamo, v odstop pa ga je soglasno potisnilo ljudstvo, pred katerim se mora zdaj skrivati enako kot tista divjad, ki jo z navdušenjem lovi in strelja po gozdovih.
Natanko 2220 dni bo Franc Kangler župan Maribora. Veliko časa je torej minilo od naivnega upanja Mariborčank in Mariborčanov, da bo v zeleno srajco in oranžno kravato kostumirani dupleški populist zmogel mesto premakniti z mrtve točke. Tedaj si še nihče ni mogel misliti, da bo Maribor doživel nasilno in množično politično posilstvo. Mesto je prevzel brezobzirnež, ki je pojem »lokalna samouprava« umazal do nerazpoznavnosti.
Kar je izvajal v Mariboru, se je naučil v državnem zboru
»Izjavljam, da bom ravnal po Ustavi Republike Slovenije, njenih zakonih in statutu Mestne občine Maribor ter vestno in odgovorno opravljal svojo dolžnost,« je v slovesnem delu konstitutivne seje v Kazinski dvorani SNG Maribor 4. decembra 2006 slovesno napovedal Franc Kangler in si po zaprisegi ganljivo brisal solze ter se svoji soprogi vnaprej opravičil za pogosto odsotnost od doma. Tisti, ki so v Ljubljani spremljali politični vzpon nekdanjega policista in kriminalista, so se že tedaj posmehovali njegovim obljubam. »Večjega pokvarjenca od njega v parlamentu ni bilo,« je bil komentar dolgoletne novinarske poročevalke iz državnega zbora.
Analitiki bodo morali upoštevati, da se je vsega tega, kar je v Mariboru izvajal Kangler, naučil v državnem zboru. Politične metode, ki se jih je priučil v enajstih letih parlamentiranja, je preslikal z državne ravni na lokalno. Najprej mu je mariborska javnost še ploskala, ker je zmogel v mestnem svetu združiti poprej skregane »leve« in »desne« politične sile. Tedaj še ni razumela celotnega ozadja. To povezovanje je namreč rodilo požrešni aparat, ki je zaradi lastne pogoltnosti in koristoljubja potrjeval Kanglerjeve projekte, v katerih so zatem v neznano pronicali milijoni evrov.
Afere so se zato začele lepiti na župana kot muhe na med. Začenši leta 2008 z afero, povezano z nepremičninskimi posli z zemljišči za bodočo mariborsko toplarno, s katero je bila občina oškodovana za najmanj pet milijonov evrov. Korupcijo je v tem primeru razkrila protikorupcijska komisija, kriminalisti so tudi spisali premierno kazensko ovadbo zoper Kanglerja, kar pa njegovi politični priljubljenosti ni škodilo, enako kot privržencev Janeza Janše ne zmoti dejstvo, da je premier obdolžen v aferi Patria.
Da se je mariborsko mestno tkivo povsem brezčutno odzivalo na županovo početje, dokazujejo javnomnenjske raziskave časnika Večer. Julija 2009 je bila povprečna ocena županovega dela 3,28, v volilnem letu 2010 je porasla na 3,36. Izvolitev v drugi županski mandat mu ni mogla spolzeti iz rok.
V tistem času je oddelek kriminalistov v Policijski upravi Maribor že več kot leto dni intenzivno zbiral obremenilno gradivo zoper župana, tudi s pomočjo prisluhov telefonskim pogovorom in drugih prikritih kriminalističnih preiskovalnih metod. Česa so župana sumili, je širši javnosti postalo znano šele maja lani, ko se je zgodila sklepna akcija, v kateri je sodelovalo kar 116 kriminalistov in policistov, ki so odvzeli prostost Kanglerju in četi osumljencev. Župan je jezno pihal, napadal medije in policijo ter vlagal ovadbe zoper nadležne kriminaliste.
Kanglerjeva priljubljenost se je po aretaciji še dvignila
In kako je to vplivalo na njegovo kredibilnost v Mariboru? Pozitivno! Julija 2011, torej dva meseca po odvzemu prostosti, je Večer izmeril rekordno naklonjenost Kanglerju. Anketirani so njegovo župansko delo nagradili s povprečno oceno 3,44.
Od takrat pa je šlo z njim samo še strmo navzdol. Njegove nesposobnosti in koruptnosti ni bilo več mogoče spregledati. Začele so se kopičiti nove kazenske ovadbe, občinski projekti so obstali, izropano občinsko blagajno je bilo mogoče zasilno krpati samo še z najemanjem bančnih posojil.
In če je še upal, da bo propad Pahorjeve vlade, ki jo je označeval kot najslabšo v zgodovini Slovenije, pomagal Mariboru, se je hudo zmotil. Janševa vlada mu je odnesla zimsko univerzijado. Tudi evropska prestolnica kulture ni dočakala nobene obetane infrastrukturne posodobitve. Oktobra letos pa se je Kangler usodno onečedil s smrdljivim radarskim javno-zasebnim poslom, in ker mu vse to ni bilo dovolj, je še storil politični samomor z izvolitvijo v državnega svetnika. Konec novembra so ga anketiranci ocenili s povprečno oceno 1,97, nezadostno torej. Kar 90 odstotkov vprašanih Mariborčanov pa je bilo prepričanih, da mora odstopiti.
Zdaj bo to tudi storil in letošnje silvestrovo si bo Maribor še posebej zapomnil po tem, da bo to zadnji dan Kanglerjevega županovanja. A po najdaljši noči si bo treba v mestu postaviti neprijetno vprašanje, kako naprej. Tistega, ki si bo upal prevzeti Kanglerjevo dediščino, čakajo kronični glavoboli, še posebej, če se ne bo hotel razpustiti mestnega sveta, v katerem imajo Kanglerjevi večino. Da bodo vztrajali, je že mogoče razbrati iz Kanglerjeve včerajšnje izjave, ko je trdil, da je poteza opozicijskih svetnikov, ki zbirajo podpise za glasovanje o razpustitvi tega sveta, škodljiva za mesto.
Drugi problem bo pogoltna Kanglerjeva hobotnica sorodnikov, strankarskih in drugih prijateljev, ki jih je župan zrinil v mestno upravo in v javna podjetja. Ker se bodo te lovke oklepale položajev kot klopi, se jih bo bodoče vodstvo občine težko rešilo.
Včerajšnja odstopna izjava je bila tipično kanglerjevska. Domišljava, sprenevedava in »agnorantna«, če uporabimo kanglerizem. Državnemu svetništvu se noče odpovedati, je sporočil. Na ta položaj, ki mu zagotavlja tudi imuniteto, bo formalno imenovan 12. decembra 2012 ob 12. uri. Zlovešči datum. Novi protesti zoper politika, ki ni želel biti črni kozel, in zoper njegove grešne ovce so že programirani.
