Tošić je bil povezan z zgodbo, ki jo raziskujem, zdaj pa ni več. Je osvobojen, s Šarićem pa naj ne bi imel nobene zveze več. Še naprej velja za poštenega državljana, ki se je vrsto let trudil v gostinstvu, da bi zaslužil nekaj denarja. (Smeh.) V bistvu imam eno vprašanje za vas. Kako se je slovenska javnost odzvala na to razsodbo?
Z razočaranjem. V javnosti velja prepričanje, da bi se podoben primer v tujini drugače razpletel in da damo v Sloveniji v tovrstnih postopkih preveč poudarka človekovim pravicam. Oglasil se je tudi pravosodni minister.To, kar ste povedali, je res. Odločitev slovenskega sodišča me ni presenetila. Predvsem zato, ker tukajšnje sodstvo nima izkušenj z organiziranim kriminalom in tudi zakonodaja ni povsem ustrezna. Ne govorimo o nekom, ki je oropal banko, temveč o velikih skupinah kriminalcev. Podrobno sledim podobnim primerom v regiji in tudi Srbija, ki je pred leti prevzela vsebino italijanskih zakonov o odvzemu premoženja, je imela pri tem težave. Pri nas je prva obtožnica padla, v BiH so Šarićevega sodelavca Zorana Ćopića avgusta obsodili na šest let zapora zaradi pranja denarja, v Črni gori je bil Šarićev brat obsojen na osem let zapora prav tako zaradi pranja denarja, razsodbe za preprodajo mamil pa niso prebrali še nikjer. Vse skupaj postaja podobno primeru Al Capone. Ker mu niso mogli dokazati kriminalnih dejanj, so ga uničili zaradi neplačevanja davkov.
Kako bi se morali potem lotiti takih primerov?Samo pragmatično in s politično voljo. Če se zadeve lotiš kot Slovenija in v prvi vrsti neprestano paziš na človekove pravice, bo primer propadel. Intervjuval sem veliko ljudi iz tujih varnostnih agencij, ki so se ukvarjale s tem primerom. Bilo jih je šest: srbska varnostno-obveščevalna agencija Bia, ameriška Dea, tožilstva in policija v Argentini, Urugvaju in Italiji ter britanska Agencija za boj proti organiziranemu kriminalu. Vrsto let so skupaj delali pri tem primeru. Čeprav so Šarićevo združbo spremljali dolgo, so njegove sodelavce aretirali šele po odkritju 2,7 tone kokaina. Pridržali so nekaj majhnih dilerjev, iz prisluhov so vedeli, kdo je glavni, niso pa imeli dovolj materiala, da bi prijeli tudi druge. Je pa bil to tako dramatičen trenutek, da ga lahko primerjamo z umorom premierja Zorana Đinđića. Srbija se je v primeru Šarić prva izpostavila, saj je že imela izkušnje z visoko organizirano mafijo. Ko se je zgodil atentat na Đinđića, so bile vzpostavljene izredne razmere v državi, zakoni pa podrejeni na način, da so takrat prijeti kriminalci preživeli v zaporih mesec dni brez stika z odvetniki. Čeprav je vse skupaj na ravni ameriškega boja s terorizmom, se mednarodna skupnost ni pritožila na postopke in nobeden od obsojenih kriminalcev se ni pritožil na evropsko sodišče za človekove pravice.
Organizator Đinđićevega atentata Milorad Ulemek Legija se je predal po 14 mesecih skrivanja. Kakšno usodo napovedujete Šariću?Šarića že glede finančnega ozadja ne moremo primerjati z Legijo. Zbral je toliko denarja, da bi se lahko skrival do konca življenja. Ni pa samo Šarić pomemben v tej zgodbi. Tiralica je razpisana tudi za podjetnika Rodoljuba Radulovića, ki je bil lastnik čezoceanskih ladij za prevoz kokaina.
Kdaj in kako se je Šarić sploh povzpel na vrh narkokartela, ki je s kokainom zalagal skorajda vso Evropo?Nase je opozoril leta 2004, vrhunec kariere pa je doživel v letih 2008 in 2009. Po Đinđićevem umoru, ko je bila najbolj surova in razvita kriminalna skupina (Zemunski klan) razbita, se mu je odprla pot, da zavlada v Srbiji. Začel je z dna, njegova družina pa ni bila vplivna. Bil je prvi, ki je kot kriminalec resno pristopil k poslu. Pred tem ni bilo prave mafije. Bile so bande 30 ljudi, povezane z enim človekom, ukvarjale pa so se z umori, nasiljem in heroinom. Šariću je uspelo ustvariti nekakšen mafijski sindikat. Manjše skupine je prepričal, da jim medsebojni konflikti ne pomagajo. Ko je zavladal podzemlju, se je število umorov dejansko zmanjšalo. Šarić je oblikoval mrežo ljudi, Radulović pa je sestavil infra-strukturo. To je bila moderna in resna organizacija.
Vas zanimajo predvsem povezave med Šarićem in podjetniki oziroma politiki v regiji.Na vse skupaj je treba gledati večplastno. Srbija je v zelo težkem ekonomskem položaju, še zlasti po izbruhu finančne krize. Veliko podjetnikov je bilo v času Šarićevega vzpona na udaru zaradi visokih vložkov v nepremičnine. Takrat je bila »biznis elita« pred uničenjem, na drugi strani pa so politične stranke potrebovale denar za kampanje in svoje delovanje nasploh. Šarić je v tem času vodil podjetje, ki pa je zares ustvarjalo dobiček. Črnogorska policija predvideva, da se je njegovo bogastvo takrat merilo v milijardah. Podjetniki so mu omogočili, da je lahko s pomočjo njihovih podjetij pral denar, sami pa so si vzeli provizijo. S tem je Šarić vzpostavil zveze tudi v politiki.
Koliko podjetnikov je sodelovalo s Šarićem?Mi smo odkrili okoli petnajst ljudi, za katere pa ne verjamem, da jih bodo kdaj prijeli. Tako kot ostaja še vedno nepojasnjeno politično ozadje Đinđićevega umora.
Katera zgodba, ki ste jo do zdaj razkrili, je bila za vas najpomembnejša?Intervju z Zoranom Ćopićem. To je bila povsem drugačna izkušnja. Res je, da smo intervjuvali tudi druge kriminalce, vendar so bili nižje po hierarhiji. Ćopić je bil v 90. letih član zloglasnega Surčinskega klana, predhodnika Zemunskega klana. Ker je bil vključen v preprodajo cigaret, so mu že leta 2004 sodili. Pozneje je s pomočjo privatizacije začel ustvarjati verigo podjetij in jo tudi ponudil kriminalcem za pranje denarja.
Ko smo imeli intervju s Ćopićem, je bila za njim že razpisana tiralica. Zbežal je v BiH, in ker je imel dvojno državljanstvo, ga niso izročili Srbiji. Je pa bil pritisk nanj tako močan, da so organi pregona storili praktično vse, da ga primejo. Tudi v tem primeru je bila pomembna politična volja. Takrat smo na neki način tekmovali s policijo: medtem ko smo odkrivali Ćopićeve ljudi, so potekale njihove aretacije. Ker smo očitno tako zavzeto raziskovali to zgodbo, nas je nekega dne poklical sam Ćopić. Dobili smo se v BiH, zadeva pa je bila zelo zahtevna. Skrbno smo morali izbrati kraj srečanja, z njim je bilo veliko varnostnikov.
Bili ste tudi na zvezi s tamkajšnji organi pregona.Bosanskim oblastem je bilo enostavno dobro javiti, da se bomo srečali s takšnim človekom. Na intervjuju sva bila dva novinarja, urednik pa nas je od zunaj spremljal skozi zastekljeni hotelski lokal, da bi lahko v primeru težav pravočasno poklical sicer že pripravljene policiste. Nismo pa imeli nobene želje, da bi sodelovali s policijo, čeprav nam je takrat že prisluškovala. Naredili so sicer bedarijo, da so ozvočili kraj intervjuja, vendar na koncu teh dokazov na sodišču niso uporabili. Po nekaj dneh so namreč Ćopića tudi dejansko prijeli.
Zakaj je Ćopić poklical ravno vas?Še vedno nam ni jasno. Z njimi so govorili tudi drugi novinarji, vendar intervjuja niso dobili. Za nas se je morda odločil, ker nismo klasičen medij, ki bi bil, kot velja v Srbiji, pod močnim političnim nadzorom. Ker smo neodvisni, je pričakoval, da ga bomo obravnavali po najvišjih profesionalnih standardih.
Dejali ste, da pritiskov med raziskovanjem Šarićevega narkokartela ne doživljate. Ni to po vseh dogodkih, ki so v zadnjih letih pretresali Srbijo, malce nenavadno?Bile so samo tožbe. Ne moremo pa reči, da srbski novinarji ne prejemajo groženj. Urednica Insajderja je potrebovala 24-urno policijsko varstvo, pred oknom sobe, v kateri je spal novinar magazina Vreme, je eksplodirala bomba. Z vsem spoštovanjem do novinarskih kolegov se mi kljub temu zdi, da žrtev v zadnjih dvajsetih letih ni bilo toliko. Moramo vedeti, da so intervjuji s kriminalci pri nas nekaj povsem običajnega. To je tradicija. Nekoč so bile to male ribe, danes pa so to mafijci najvišjega kova.