''Zdaj je vse drugače,'' je povedal za CNN. ''Te predvidljivosti več ni. Sušna obdobja lahko trajajo tudi do sedem ali osem let. Ko pa pridejo nevihte, so tudi te bolj intenzivne. Posledica tega je tudi, da se je obala zmanjšala. Morje je prišlo do naših bivališč.''
Keke je zunanji minister Nauruja in predstavnik zveze malih otoških držav na podnebni konferenci ZN v Dohi. Tam se borijo proti največjim svetovnim onesnaževalcem. Želijo doseči omejitev emisij in s tem segrevanja planeta. Med 43 otoškimi državami so tudi takšne, ki zaradi dviganja morske gladine tako rekoč izginjajo. Krivce iščejo v Indiji, Kitajski in ZDA, ki si ne prizadevajo dovolj, da bi zmanjšale svoje onesnaževanje.
Medvladni odbor za podnebne spremembe je v letu 2007 izdal oceno, da se bo morska gladina v tem stoletju dvignila med 20 in 60 centimetri, vendar so zdaj oceno dvignili na približno en meter. Med najbolj ogroženimi so tudi Marshallovi otoki. Tam je najvišja točka le deset metrov nad morsko gladino. Glavno mesto Majuro pa leži na le slabem metru nadmorske višine. Pred štirimi leti je že bilo poplavljeno zaradi visoke plime.
''Nizko ležeči otoki v pacifiškem oceanu počasi izginjajo,'' pravi Keke. Na otoku Nauru, od koder je sam, ljudje nimajo veliko krajev, kamor bi se lahko zatekli. Površina otoka znaša le 21 kvadratnih kilometrov in ima okoli deset tisoč prebivalcev. Skoraj vsi živijo ob obali. Najvišja točka leži na 200 metrih nadmorske višine, velik del notranjosti otoka pa je zaradi rudarjenja opustošen. Najbližji sosednji otok je oddaljen kar 300 kilometrov.
Keke v Dohi največje onesnaževalke opozarja, naj ''pospešijo svoje ambicije,'' saj bodo v nasprotnem primeru mnoge nižje ležeče države izbrisane z zemljevida. Ogrožen pa je tudi način življenja, ki je tam prisoten že zelo dolgo. Med drugim je težava v segrevanju morja, ki škodi ribolovu, saj nekatere ribe ne marajo toplih voda in se zato selijo. Prav ribe pa so v otoških državah pomemben vir prehrane in dohodka.
