Protesti na Štajerskem se bodo danes nadaljevali s »tretjo mariborsko vstajo«. Župan Franc Kangler naj bi po naših informacijah sicer še pred začetkom protestov odstopil. Protesti se bodo ponovili tudi na ljubljanskem Kongresnem trgu, v Celju in na Ravnah na Koroškem pa bo zborovanje prvič. Napovedujejo se tudi protesti na Ptuju in v Trbovljah, v naslednjih dneh pa še na Jesenicah, v Brežicah in mnogih drugih slovenskih mestih. 21. decembra naj bi dosegli vrhunec s splošno vseslovensko vstajo.

Po tednu dni uličnih demonstracij se je utrdilo spoznanje, da so prebivalci Slovenije kreativni in duhoviti. Skrajne politične razmere so običajno vir skrajnih čustev – jeze in veselja. Mladina, tradicionalno duhoviti slovenski tednik, za katerega je nekoč pisal tudi predsednik vlade Janez Janša, je svojo različico humorja izostrila ravno konec osemdesetih, ko je postajalo jasno, da bo šlo za življenje in smrt.

Kriza je udarila po ljudeh

Minuli teden so slogani variirali od »Janša nam plače manjša« do splošnega »Jeb... se!« ter »Gotov je!« v vseh narečnih različicah. Raznolikost sporočil je odsevala tudi raznolikost idej, ki so se zbrale na trgih. Nekateri protestniki so svojo ost usmerili v točno določen problem – plače, delovna mesta ali korupcijo. »Vem, da v Sloveniji ne bom mogla dobiti službe. To nam vedno bolj dajejo vedeti tudi na fakulteti, zato sem se začela učiti nemščino, da se bom lahko preselila v Avstrijo,« nam je na petkovem ljubljanskem protestu zaupala 20-letna študentka. »Kriza je močno udarila po naših življenjih. Snaha je izgubila službo, pazimo na vsak evro, a pod to vlado ne vidim prihodnosti,« pa je dejal 62-letni upokojenec Milan.

Spet drugi so problematizirali »izvorne« probleme, kot sta (ne)delovanje demokracije v kapitalistični ureditvi ter diktaturo finančnega kapitala. Kaže pa, da je prvotni generator protestov – nezadovoljstvo nad mariborskim županom – že preraslo tudi v prvo konkretnejšo pobudo. Na spletni strani cuvar.si, ki jo ureja novomeški novinar Uroš Lubej, sicer urednik nekdanjega časopisa Park, ki je že več let kritičen do tamkajšnje mestne oblasti, je tako objavljena peticija z zahtevo po uvedbi instrumenta »ljudske nezaupnice«, ki bi omogočila odpoklic poslanca državnega zbora oziroma župana. To je do včeraj podpisalo že več kot 17.000 ljudi, kar je približno enako številu podpisov pod pobudo za predčasne volitve, ki so jo junija letos objavili »resetiranci«.

Politiki v slonokoščenih stolpih

Nabor idej, ki smo ga lahko slišali med protestniki, je za zdaj pričakovano širok: od obveznega odstopa politika, ki »pade« v kazenski postopek, do omejitve mandata poslancev in županov na največ dvanajst (ali celo osem) let. Od ukinitve političnih strank in njihove zamenjave z neposredno demokracijo do zakonskih sprememb, ki bi omogočile hitrejši postopek zasega in vračila premoženja. Od večje obdavčitve bogatejših do ukinitve študentskega dela. Če je alternativni blok navzoče prepričeval, da je za njihove težave kriv kapitalizem kot sistem, so nekateri opozarjali na konkretne teme. Vodja civilne iniciative Davkoplačevalci se ne damo Vili Kovačič je tako svoj transparent »posvetil« projektu TEŠ 6, eden od upokojencev pa nam je v pogovoru razložil, da je bila izvirni greh te države ukinitev službe družbenega knjigovodstva (SDK). A domala vse ideje in predlogi imajo tudi skupni imenovalec: občutek o popolnoma odtujenih politikih v – prosto po Srečku Kosovelu – »slonokoščenih stolpih«. »Oni bi morali prvi dajati zgled drugim, ne pa da dolgujejo denar ljudem, ponarejajo diplome in zastopajo le svoje interese,« smo lahko slišali v skupini tridesetletnikov, ki je na ljubljanski Kongresni trg v petek prišla med prvimi.

Teoretiki družbenih gibanj med aktivisti socialnega centra Rog ter gibanja 15o, s katerimi smo govorili minuli te den, pravijo, da smo priča (ponovnemu) rojevanju aktivnega državljanstva, v katerega ne kaže posegati, tudi če je sprva kaotično. Vrvenje idej je po njihovem mnenju preveč dragoceno, da bi ga smeli usmerjati. »Seveda pa bi se morali čim prej dogovoriti, kaj bomo storili, če vlada res pade,« je opozoril medijski ilustrator in socialni aktivist Ciril Horjak. »Pripravljeni mora mo biti na prevzemanje odgovornos ti.«

Naši sogovorniki pravijo, da je treba pri tem dati besedo vsem gibanjem, tudi tistim bolj radikalnim. Strinjali pa so se o enem: fizično nasilje in sovraštvo do manjšin med protestniki ne sme najti prostora. »Lahko da se bodo še naprej pojavljali med na mi, a z njimi dialoga ne more biti,« je o nasilnežih rekel eden od naših so govornikov, ki zaradi izpostavljenosti ni želel biti imenovan. Sam se je preizkušal že v protestih po vsej Evropi, kjer se zaradi organiziranih (desničarskih) ekstremistov redno soočajo s podobnimi težavami, kot so nastale v petek v Ljubljani. Po petkovih dogodkih se je postavilo tudi vprašanje, zakaj miroljubna množica ni sama onemogočila peščice nasilnežev, kot to storijo na nekaterih protestih v drugih državah. Tam po navadi s fizičnim oviranjem prehoda (in ne s pretepa njem) skupinam nasilnežev onemogočijo dostop do prizorišča.

Profesor psihologije dr. Marko Polič s filozofske fakultete v Ljubljani meni, da je bilo v Ljubljani vendarle bolje tako, kot je bilo. »Tudi sam sem bil med protestniki in videlo se je, da so nasilneži organizirani, množica pa ne,« je rekel. Skupina izgrednikov je bila dobro opremljena in je delovala po vnaprej začrtani taktiki. »Bolje je, da se jih nihče ni lotil, saj bi lahko nastal splošen pretep, kar bi policiji le še otežilo delo.« Tudi navodila običajnim protestnikom, ki so jih aktivisti pred protestom razširili po družabnih omrežjih, so govorila o tem, da se je treba ob prvih znakih nasilja umakniti v ozadje. »V množici je namreč vsakdo še vedno sam, tudi če je takšnih še tisoč. Tisti fantje pa so bili skupina.« Polič vendarle dopušča možnost, da se bo, če bo do takšnih situacij prihajalo tudi na prihodnjih protestih, počasi oblikovala tudi tak tika miroljubnih protestnikov, s katero bo mogoče nasilneže nevtralizirati. »Potem bodo stvari drugačne,« je na povedal.