Podkoren. Tradicija parkeljnov zagotovo sega še v poganske čase. Zli duhovi, mrtve duše, znanilci dolgih temnih zimskih noči so sčasoma postali zvesti spremljevalci Miklavža, ki strašijo otroke, starši pa jih uporabijo kot »vzgojno metodo« in jim žugajo »če ne boš priden, bo parkelj prišel«. Prav posebej so na parkeljne ponosni v Podkorenu, kjer je zadnjih osem let tradicionalno parkljevanje preraslo v zabavno etnološko prireditev, ko se na trgu pod vaško lipo srečajo ti zli peklenščki iz Slovenije, Avstrije in Italije. Čeprav so mnogi prepričani, da gre le za ognjeni spektakel, ki s pravo tradicijo nima veliko skupnega, pa ta dogodek v Zgornjesavsko dolino vsako leto privabi na tisoče obiskovalcev. Letos se jim je predstavilo več kot 220 parkeljnov iz 14 krajev. Kreature teh bitij iz pekla so množico navdušile.
»Včasih so parkeljni strašili otroke kakšen teden dni pred Miklavžem, bili pa so tudi njegovi spremljevalci. Miklavž je pri nas vedno hodil od hiše do hiše in otrokom delil skromna darila. To je bil zame, ko sem bila otrok, eden najlepših večerov. Že ko sem slišala kravje zvonce, se je pojavilo pravo vznemirjenje,« pripoveduje domačinka Darinka Tarman, prava enciklopedija etnoloških posebnosti Podkorena, kamor v prvi vrsti sodijo prav parkeljni. V Podkorenu sta dve vrsti. Tisti rogati so najbolj strašni, mulasti brez rogov pa hitri pri preganjanju otrok. Posebnost tukaj pa je Trentar z dvanajstimi kozjimi rogovi na glavi. »Takega lika nimajo nikjer drugje. Starši so nas prek celega leta strašili, da nas bo Trentar vzel, če ne bomo pridni. Verjetno predstavlja divjega lovca iz sosednje Trente,« je razložila Tarmanova. Včasih so bili parkeljni lahko le tisti fantje, ki so bili godni za služenje vojaščine. Še danes pa velja, da je oprema parkeljnov izključno iz naravnih materialov, iz kož ovac in kozjih rogov.
»Ja, strašimo otroke in jih vzgajamo. Punce pa s pepelom mažemo,« je bistvo parkljevanja zajel vodja podkorenskih parkeljnov Sencov Joži. Celo leto fantje zbirajo material za opremo, v vasi vedo, komu nesti kožo ali roge, ko se kolje ovco ali kozlička. Kakšen mesec dni pred Miklavžem pa se fantje začnejo zbirati v P'klu, od koder potem kot grozoviti peklenščki oddivjajo po vasi. »Bistvo je seveda v ohranjanju tradicije. Kot otroci smo se parkeljnov sila bali. Tisti, ki smo bili bolj pogumni in jih upali izzivati ter seveda tvegati tepež, pa smo lahko postali parkeljni,« je razložil Joži, ki skrbi tudi za izdelavo novih mask in oblek. »Eh, glavno je, da se družimo. Po drugi strani pa sem vesel in ponosen, da ohranjamo tradicijo in da starejšim pokažemo, da tudi mi znamo,« je dodal Tomaž, medtem ko je Grega izdal, da je otroke dandanes težko zbezati izza računalnikov, da bi jih lahko pošteno strašili in da imajo zato med njimi izdajalca, ki ga bodo, če bo pri poslu uspešen, naslednje leto vzeli medse. Ja, tako žleht in pokvarjeni so podkorenski parkeljni! »Malo strahospoštovanja pa že moramo vcepiti otrokom, kajne,« so pristavili. Pravijo, da v Ljubljano ne bi šli strašit, saj tam teh klenih gorenjskih navad ne bi razumeli. Že zdaj kakšen »ljubljanski vikendaš« kliče policijo, ko sliši rožljanje z verigami...
Srečanje parkeljnov treh dežel je bil čisto zares ognjeni spektakel, a tisti pravi tradicionalni večer pride v sredo, ko bodo parkeljni bolj mirni, saj jih bo s seboj povabil dobri Miklavž. V številnih krajih po Sloveniji bo tako, tudi v Podkorenu.
