Naša obveza je, da ponudimo izobraževanje prav vsem. Moškim, ženskam, otrokom, upokojencem, domačinom, tujcem... in tudi zapornikom. Vsem zapornikom. V tem duhu je svoj nastop na zaključni konferenci mednarodnega projekta Bridge (Most) v Ljubljani izpeljal dolgoletni norveški učitelj in svetovalec v zaporih ter upravni vodja dodatnih izobraževanj za nekdanje zapornike na prostosti Torfinn Langelid. Med letoma 1996 in 2011 je bil sekretar foruma za izobraževanja v vzgojnih službah, od leta 2006 pa tudi zvezni uradnik nordijske mreže za izobraževanje v zaporih in avtor več publikacij s tega področja. Njegova kolegica in rojakinja Siren Okland Vardoy je na konferenci predstavila primer dobre prakse pomoči obsojencem po prestani kazni.

Na Norveškem je za zapahi tudi eden izmed najbolj zloglasnih obsojencev v zadnjem času, Anders Breivik. Med sojenjem zaradi poboja 77 večinoma mladoletnih ljudi smo se tudi pri nas delno seznanili z norveškim kazenskim sistemom. Izvedeli smo, da je na Norveškem najdaljša zagrožena zaporna kazen 21 let. V Sloveniji je eden izmed odvetnikov na sojenju v svojem zaključnem govoru celo cinično pripomnil, kako lahko tožilka od njegovega varovanca, ki je bil nato obsojen na 17 let zapora, zaradi uboja poštne uslužbenke zahteva tako visoko kazen, medtem ko »v neki drugi evropski državi človeku, ki je ubil 80 ljudi, grozi 21 let zapora«. Je sojenje Breiviku kakor koli vplivalo na kazensko politiko na Norveškem? So se morda pojavili pritiski javnosti in populističnih politikov po bolj strogih kaznih, strožjih režimih v zaporih in podobno?

Langelid: V javnosti so se pojavile ideje, da bi bolj strogo kaznovali tovrstna kazniva dejanja. Tudi nekateri politiki bi radi najvišjo zaporno kazen podaljšali na 30 let, a za zdaj najvišja zagrožena kazen ostaja enaka. Kar se tiče zaporniškega sistema, se je neposredno spremenil le v smislu, da so za Breivika kot najnevarnejšega obsojenca zgradili in organizirali poseben oddelek. Nima nikakršnih stikov z drugimi obsojenci. Širše pa zaporniškega sistema ta primer ni prizadel, v smislu, da bi se uvajala strožja pravila ali kaj podobnega.

Glede na to, da na Norveškem ne poznate preveč dolgih zapornih kazni za posamezna kazniva dejanja, me podatek, da 64 odstotkov norveških obsojencev v zaporu odsedi tri mesece ali manj, ne bi smel presenetiti. Pa vendar. Penologi menijo, da prav te najkrajše zaporne kazni povzročijo več škode kot koristi in da jih je bolje zamenjati z alternativnimi kaznimi.

Vardoyeva: Na tem področju se Norveška trudi, da zmanjša število zapornih kazni za manj nevarna kazniva dejanja. Nadzor z elektronsko zapestnico, družbeno koristno delo in podobno. Čeprav takšni ukrepi po drugi strani pripeljejo do tega, da je populacija v zaporih »trša«. Manj problematični služijo alternativne kazni, v zaporu pa na kupu ostanejo samo še bolj problematični.

Langelid: Obsojenci, ki imajo težave z odvisnostjo od droge, gredo lahko namesto v zapor v institucije, kjer jim pomagajo zdraviti odvisnost. Po novem so v manj varovanih zaporih za obsojence z nižjimi kaznimi že od prvega dne možni izhodi v službo.

Tujci na Norveškem predstavljajo skoraj tretjino vseh obsojencev, prihajajo pa iz 120 različnih držav. Od kod najpogosteje?

Vardoyeva: Iz Švedske, Litve, Poljske, Romunije, Nigerije, Somalije, Iraka...

Kako toliko različnih narodnosti med obsojenci vpliva na delo v zaporih? Predvsem na vajinem področju, izobraževanju?

Vardoyeva: Ovira je predvsem jezik, saj nekateri ne znajo niti angleško. Ta težava se kaže predvsem v zaporu v Oslu, kjer je tujcev skoraj 70 odstotkov. Težko jih je izobraževati in usmerjati v razne aktivnosti. Norveška namerava odpreti poseben oddelek samo za tujce, kjer se bo govorilo samo angleško.

Langelid: Nekateri po prestani kazni ostanejo na Norveškem, mnogi pa so izgnani. A tudi tujci – čeprav jih morda čaka celo izgon – morajo imeti v zaporih vse pravice, ki jih imajo drugi obsojenci. Tudi glede izobraževanja. Nekateri politiki, tudi tisti iz parlamenta, so naklonjeni ideji, da v posebnem zaporu za tujce ti ne bili deležni enakih pravic kot obsojenci v drugih zaporih. To je smešno, saj je Norveška podpisnica konvencij, ki narekujejo, da imajo prav vsi pravico do izobraževanja.

Varodoyeva: Te ideje ne bodo uveljavljene v novem oddelku, namenjenem samo za tujce, o katerem sem govorila prej. Se pa še dogovarjamo, na kakšen način bi jim lahko ponudili aktivnosti in izobraževanje.

V Sloveniji je bilo lani 23 odstotkov obsojencev (največ do sedaj) vključenih v izobraževalne programe. Koliko jih je na Norveškem?

Varodoyeva: Okoli 50 odstotkov.

Glavni težavi v slovenskih zaporih sta prezasedenost in premajhno število paznikov. Kakšno je stanje na Norveškem na teh dveh področjih?

Langelid: Že nekaj let imamo »vrsto« obsojencev, ki čakajo, da bodo lahko prestali zaporno kazen, kar se najbrž sliši nekoliko smešno. Ampak danes je vrsta nekoliko krajša, kot je bila pred časom.

O takšni rešitvi za prezasedenost – začasnem odlogu prestajanja kazni – se je govorilo tudi pri nas. Koliko časa ti varnostno neproblematični obsojenci čakajo na prosto posteljo v zaporu?

Vardoyeva: Vrsta je bila pred leti kar dolga. Čakali so leto ali dve. Ampak zdaj je precej bolje.

Langelid: Kar je sicer za nekatere neugodno. Po sodbi nadaljujejo življenje, nato pa morajo čez leto ali dve v zapor in to dojamejo kot ponovno kazen.

Da, predstavljam si, da po obsodbi večina – govorimo o neproblematičnih obsojencih, pri katerih ni nevarnosti pobega in ki nimajo težav z odvisnostjo – želi čim prej odslužiti kazen, da lahko življenje nato začne na novo...

Langelid: Zagotovo.

Vardoyeva: V zaporih poskušajo vzdrževati stanje okoli 94-, 95-odstotne zasedenosti, tako da so lahko bolj fleksibilni in je za »nujne« primere vedno prostor.

Na konferenci ste predstavili manjši program, ki obsojence po odsluženi kazni usmerja in jim pomaga najti delo. Program med drugim zahteva, da morajo njegovi udeleženci dvakrat na teden na nogomet, odbojko, bowling ali kuharski tečaj. Predstavljam si, da jih želite s tem »prisiliti« tudi v primeren način preživljanja prostega časa?

Vardoyeva: Kaj narediš, ko greš domov in nimaš česa početi? Dvigneš telefon in pokličeš stare prijatelje. Lahko se sliši kot nepomembna obrobnost, ampak primerno družbeno okolje in družabno življenje sta zelo pomembna pri rehabilitaciji.

Langelid: Prosti čas je ključnega pomena. Osem ur delamo v službi. Prav. Kaj pa se dogaja z nami od štirih popoldne do osmih zjutraj? Še veliko več bi morali delati na tem, da obsojence po prestani kazni vzpodbudimo k dobrim, zdravim prostočasnim aktivnostim. Da se vrnejo k stvarem, ki so jih počeli v otroštvu.

Vardoyeva: Poleg vzpostavljanja družbenih stikov so šport in tečaji kuhanja tudi zelo praktični. Mnogi so v slabi telesni kondiciji in se slabo prehranjujejo.

Kakšen odziv dobite od delodajalcev, pri katerih se zaposlijo nekdanji obsojenci?

Vardoyeva: Mislim, da je zasebni sektor bolj pripravljeni dati priložnost nekdanjim obsojencem kot javni. Kar je presenetljivo. Delodajalci so sicer zelo naklonjeni možnosti, da se lahko na izvajalce programa vedno obrnejo, če imajo z delavcem, ki ga zaposlijo, kakršne koli težave. Če zaposlijo nekdanjega odvisnika, ki je bil v zaporu zaradi bog ve česa, jim zelo veliko pomeni že občutek in vedenje, da imajo nekoga, na katerega se bodo lahko obrnili, če bo prišlo z nekdanjim obsojencem do težav.

Kakšna je sicer stigmatizacija nekdanjih obsojencev na Norveškem?

Langelid: V medijih je veliko prispevkov o obsojencih, ki so spremenili svoje življenje na bolje, dobili službo, delajo izpite... Lani je denimo zapornik prejel nagrado »junaka učenja«. Gre za nagrado, ki jo podeljujejo starejšim odraslim v izobraževalnih programih. Zmagal je v konkurenci cele Norveške in dobil nagrado ministrstva za izobraževanje. To je bila odmevna novica. Seveda se govori in piše tudi o zločinih, z vsemi grozovitimi podrobnostmi vred. A ko se govori o pozitivnih zgodbah, kako so nekateri spremenili svoje življenje na bolje, javnost to ceni.

Kakšna je stopnja povratništva med obsojenci na Norveškem?

Langelid: Pred nekaj leti so opravili raziskavo med nordijskimi državami in na Norveškem zabeležili samo 20 odstotkov povratništva. V drugih nordijskih državah pa nekje med 35 in 40 odstotki. Pravosodni minister je bil zelo zadovoljen, čeprav so delavci v zaporih dvomili v metodologijo. Menili so, da kljub temu v njihove zapore znova in znova prihajajo eni in isti (smeh).

Ljudje