S tem, ko je vonj revolucije zavel po naših ulicah in ko oblastniki, namesto da bi umirjali in razčiščevali dogajanje v družbi, z vsemi sredstvi in na vse pretege iščejo grešne kozle, se stopnjujeta policijsko-politična represija in lov na čarovnice, izredne razmere pa trkajo na vrata. Če obstaja spisek osumljenih in potencialnih hujskačev ter organizatorjev spontanih demonstracij in protestov, ki so preplavili našo domovino v zadnjih dneh, na njem – skladno z vladajočo paranojo – Niet ne morejo manjkati.
Pretekli teden so objavili novo ploščo, bolje rečeno soundtrack za glasbeno-gledališko predstavo Rokovnjači, ki je nastala v koprodukciji SNG Nova Gorica in kranjskega Prešernovega gledališča. Izid te kratke plošče so Niet napovedali že sredi oktobra s singlom Bogatun, ki je bil tudi popevka tedna na Valu 202, kar je (menda) zbodlo nekatere programske svetnike na RTV. Jih je zmotila Internacionala v uvodu skladbe? Bolj primernega družbenega trenutka za objavo plošče in postavitev predstave ne bi mogli zadeti, a tudi marketinški kreativci niso tako premeteni. Zgodilo se je po naključju – medtem ko oblast(niki) obravnavajo svoje sodržavljane kot razbojnike, je zgodovinski roman Rokovnjači Josipa Jurčiča, ki ga je dokončal Janko Kersnik, več kot aktualen. Rokovnjači so spet med nami.
Za predstavo so Niet spisali sedem pesmi. Med njimi so kar tri balade francoskega pesnika rokovnjača Francoisa Villona iz petnajstega stoletja, med katerimi so Bratje svinjsko trdih rok nabrit komad z zaščitnim nietovsko himničnim refrenom. Na plošči so Niet ostali neokrnjeni, ohranili so vse prepoznavne elemente svoje punk-rockovske poetike; nove pesmi pa odstopajo od dosedanjega opusa po aranžmajski dovršenosti in slikovitosti. K temu je veliko prispeval pridruženi član Borut Činč, ki je našel v Niet tvorno okolje za ustvarjanje po Buldožerjih. Njihov robustni in enostavni, a vedno melodični in spevni punk je oplemenitil z orglami, klavirskimi suitami, violinskimi vložki, duhovitimi posegi in melodramatično orkestracijo ter tako podžgal harmonijo samih pesmi. Pri pisanju in samem snemanju tega »punk muzikala« so se Niet znašli v novi vlogi avtorjev glasbe za gledališče, kjer na posneto podlago pojejo igralci. V pesmih je ob dramaturgiji, prilagojeni gledališki predstavi, poseben element sama igra, katere levji delež je padel na frontmana skupine Boruta Marolta, ki se je izkazal tako v duetu s Severo Gjurin v skladbi Pod staro jablano, ki odzveni kot nietovski hommage La Folie Stranglersov, kot v strašljivi uglasbitvi Villonove Naj crkne rokovnjač ali pripovedi Dva čevlja od tal.
Od kultne Depresije iz leta 1984 veljajo punk balade za najtrdnejše avtorsko žezlo Niet, kar velja tudi za zadnjo izdajo. Z njo so Niet ostali zvesti samim sebi – in v tem so podobni rokovnjačem.