Tatjana Fink

Medtem pa na vrata hiše trka vse več ljudi, ki nimajo svojcev in ne dovolj denarja, da bi si lahko privoščili nekoga, ki bi skrbel zanje. Katastrofa je, da družba pred njimi zapira oči in jih pušča na cedilu, opozarja Finkova. »Včasih dobimo kot kandidata za sprejem človeka, ki mu pred vrati po več dni stoji dostavljena hrana, pa je preveč obnemogel, da bi si jo šel iskat.« To je kruta realnost Slovenije, dodaja vodja edine tovrstne institucije pri nas.

Zjutraj, ko prihajam, nikoli ne vem, kaj lahko pričakujem. Občutek imam, da sem prejšnji dan pustila tukaj znano okolje, a po poti sem se potem vedno sprašujem, ali so še vsi tukaj in koga mogoče ne bom več srečala. Delati v takšnem okolju je navdihujoče, veliko jokamo, veliko pa je tudi radosti. Je pa tudi zelo odgovorno. Na naša vrata trka toliko ljudi, ki res potrebujejo to hišo in to društvo. Vsi, ki poiščejo našo pomoč, sicer ne pridejo v hišo, nekatere podpremo tudi doma. Svojcem je včasih dovolj že to, da imajo nekoga 24 ur na dan na razpolago po telefonu, da vedo, da jim bo nekdo stal ob strani, ko postane resno. Takšnih klicev imamo veliko.

Zasedenost hiše v tem letu je bila 80-odstotna, predvsem na račun težav z namestitvami v začetku leta. Sicer čakalne vrste nikoli niso bile dolge, največ je bilo treba čakati dva tedna. Je pa tudi to včasih zelo veliko za nekoga, ki umira, v bolnišnici pa ne more ostati. Na srečo smo v večini primerov naleteli na razumevanje in so z odpustom počakali, dokler v hiši nismo našli prostora. Težje je, ko nekdo na sprejem čaka nemočen doma, brez bližnjih, ki bi lahko skrbeli zanj.

Smrt vedno obkroža neka skrivnost. Nikoli ne vemo, kako se bodo stvari iztekle, to vsem tudi povemo. In to ni lažno upanje. Pred časom smo imeli tukaj nepokretnega gospoda, ki je bil fizično zelo slab, a si je neznansko želel živeti. Nekajkrat smo ga zalotili, kako ihtavo joka, kot kakšen otrok, ker ni hotel umreti. Potem pa sem mu nekega dne rekla, naj se pač odloči in živi. Osuplo me je pogledal, češ, kako pa naj to naredim. Odločite se za življenje, sem vztrajala. Gospod je zapustil hišo in je še danes živ. Sem je prišel tako šibak, da so nas na onkologiji opozorili, da mogoče ne bo preživel niti desetminutnega prevoza. Pa je še danes živ. To je težko razložiti.

Vedno poudarjamo, da je Hiša hospica kraj osebne preobrazbe. To ne pomeni, da se gremo tukaj visoko duhovnost, ampak da dajemo ljudem varnost in toplino, in v takšnem okolju srečamo človeka takšnega, kot je. Trenutno je koordinatorica oskrbe redovnica, zaradi česar nas kdo tudi vpraša, če smo verska organizacija. A ne gre za to. Medtem ko recimo bolnišnično zdravstveno osebje gleda na ljudi zgolj kot na bolna telesa, ona, poleg tega da odlično obvlada zdravstveno področje, v hišo prinaša veliko človeške topline, sočutja, ljubezni. Tudi sicer delajo pri nas ljudje različnih veroizpovedi, k nam prihajajo tako katoliški kot protestantski duhovniki, tudi imam, in gredo včasih na željo oskrbovancev tudi k tistim, ki ne pripadajo tej religiji. Ker jih to zanima. V takšni eksistenčni krizi, kakršno predstavlja bližina smrti, vprašanje boga ni samo religiozno vprašanje. To postane vprašanje najširše duhovnosti človeka.

Kadar človek ugotovi, da se mu čas verjetno izteka, verjetno pravim zato, ker upanje umre zadnje, takrat se odpravi na nekakšno duhovno potovanje. Zato so umirajoči velikokrat zaprti, zamišljeni, jezni. To niso faze, ampak spopadanje z ugotovitvijo, zapustiti moram vse, kar imam, in izstopiti iz nečesa, kar sem bil. Iz svoje samopodobe postati nihče. To ni lahko, to je najtežje delo. Zato pravim, da je umiranje garanje. Ljudje si želimo preprosto izginiti iz življenja, a čas umiranja je pomemben del življenja, takrat ugotovimo, česa še nismo naredili in kaj moramo še dokončati. Odnos do večnosti oziroma do ničnosti postane v tej fazi zelo intenziven.

Seveda. Predvsem gre za to, da se psihično umaknejo globoko vase. Čutiti je nekakšno drugačno navzočnost. Včasih se zdi, da ima umirajoči, četudi je dremav, senzorje po vsej hiši. Pred kratkim se mi je zgodilo, da sem zjutraj prišla v sobo h gospe, ki je bila že blizu smrti, in sem jo vprašala, kako je minila noč. Bila je precej šibka in nikakor ni želela zaspati, ker se je bala, da ji bo življenje, kolikor ji ga je ostalo, prehitro minilo. Grozna noč je bila, je rekla, dve sobi naprej se je gospod poslovil. To je bilo res, to sem vedela. Nisem pa razumela, kako bi to lahko vedela ona, zato sem jo vprašala, ali je bilo hrupno. Zelo hrupno je bilo, mi je odgovorila, a ne v fizičnem smislu.

Da. Neha se je bati, ko ima občutek, da je v življenju veliko doživel, da je njegovo življenje izpolnjeno. Zelo težko se je poslavljati, če imaš občutek, da si živel v prazno ali da si naredil veliko slabega. Strah pred smrtjo olajša tudi človeška bližina. Že pred leti sem odhajala h gospodu, ki je, kadar koli sem prišla, gledal televizijo. Bil je hudo bolan. Vedno sem imela strašen občutek nekoristnosti, on je pač gledal televizijo, jaz pa sem sedela zraven, prepričana, da mu sploh ni mar, da sem tam. Nekega dne sem začutila, da se bliža koncu. Ko sem mu na odhodu rekla, da bom prišla spet čez tri dni, me je pogledal in rekel: »Hvala, ker ste bili kot človek z mano. Nikoli nihče ni tako sedel z menoj.«

Sodobna zahodna družba je smrt izrinila povsem na rob. Ljudi je strah, da bodo priklicali smrt že, če bodo razmišljali o njej. Ne morem reči, da me ni prav nič strah smrti. Se pa zavedam minljivosti vsakega trenutka, kot tudi dejstva, da v vsakem trenutku barantam s smrtjo, da je ves čas prisotna. Lahko grem čez cesto in me nekdo zbije. Lahko se peljem v avtomobilu in se nekdo zaleti vame. Lahko skočim v hladno vodo in doživim infarkt. Če se zavedaš, da je ves čas tukaj, jo jemlješ kot opozorilo in toliko bolj čutiš in ceniš življenje.

Težava je v tem, da je smrt v naši družbi povsem tabuizirana. Ko se pogovarjamo o njej, se vedno pogovarjamo na zelo stereotipen način, nikoli povsem odprto. Izrinili smo jo z našega obzorja.

Država ima občutek, da je umreti pač naravno. Saj je, a treba je ustvariti pogoje za to, da se lahko dostojanstveno poslovimo. In ker je naša družba tako tabuizirala smrt, posebno v urbanih okoljih, je takšna hiša potrebna.

Proces umiranja je veliko več kot zgolj medicinski proces. Je zaključevanje odnosov, do sebe, do drugih, do skupnosti, vesolja, boga. Zato ta hiša ni mišljena kot samo kraj, kjer zgolj lajšamo bolečine. Včasih je tudi tako, da ni nobene indikacije, da bi umirajočega sprejeli v bolnišnico, ne more pa biti sam. Kaj storiti? Na sprejem v dom za ostarele ne more čakati. Sploh pa je bilo lani 73 odstotkov ljudi, ki so prišli k nam, mlajših od 65 let. To niso stari ljudje.

S to hišo smo se zgolj odzvali na potrebe v družbi, pa uradno še vedno nismo umeščeni v sistem paliativne oskrbe. Tako da moramo vsak mesec financirati vse osebje in vsa zdravila izključno iz donacij. Celo rešilni avtomobil mora plačati vsak oskrbovanec sam. Nezaslišano je, da umirajočemu, potem ko ga pripeljejo, izstavijo račun, kot da je prišel s taksijem. Pred kratkim smo imeli gospoda, ki je prihajal iz Soške doline in je moral za prevoz plačati 300 evrov. Kmalu zatem je umrl. Zdaj pa mi vi povejte, je to humano?

Borili se bomo, da bo res tako. Ne nazadnje umira 20.000 Slovencev, čas je, da se vsak zamisli, kako se želi nekega dne posloviti od tega sveta. V Sloveniji se je z 52 odstotkov umiranj v bolnišnici ta delež dvignil na 70 odstotkov. Vprašati se bomo morali, ali so bolnišnice res kraj za umiranje, kjer nas bodo po eni strani hoteli za vsako ceno ohranjati pri življenju in kjer bomo po drugi strani umrli sami, ker bolnišnično osebje ne ve, kaj s človekom, ki se ga ne da ozdraviti, sploh še početi. To je nasilje nad ljudmi, da jih takrat, ko najbolj potrebujejo človeško prisotnost in toplino, bašejo z zdravili, ki jih ne morejo niti pogoltniti.