Poljaki, celo filologi, lahko povečini le nemočno skomignejo z rameni ob imenu Emil Korytko. Približno tako, kot smo v zagati Slovenci, ko nam Bolgari razlagajo o Antonu Bezenšku, utemeljitelju bolgarske stenografije, klasičnem filologu in slavistu, ki je večino svojega življenja preživel v Bolgariji kot srednješolski in univerzitetni profesor, predvsem pa kot cenjen strokovnjak za stenografijo. Malo je znana pesnitev Hajdukova oporoka Simona Gregorčiča, ki je besede z jezika jemala bolgarskemu narodnemu pesniku Hristu Botevu; ta je pesmi presunljivo podobne vsebine pisal nekaj let pozneje – pa pesnika niti vedela nista drug za drugega, kaj šele, da bi se bila poznala. Ali pa Rapsodije bolgarskega goslarja Antona Aškerca, trinajstdelni ciklus po vzoru drugega velikega bolgarskega pesnika Ivana Vazova.
Zgodovino slovensko-poljskih kulturnih stikov, ki se na srečo niti ne začnejo niti ne končajo s Korytkom, je pri nas največ preučeval zdaj že pokojni dr. Tone Pretnar, še vedno pa to počne dr. Nikolaj Jež; oba sta polonista in prevajalca, nekdaj pa tudi lektorja poljskega jezika na Univerzi v Ljubljani. Prav tam je bil lektor bolgarskega jezika od 2005 do 2010 dr. Ljudmil Ivanov Dimitrov, pri slovenskih študentih slavistike priljubljen vsaj toliko, kot je bil svojčas pri bolgarskih Anton Bezenšek. V času, ko je vodil lektorat v Ljubljani, je v sodelovanju s študenti izdal med drugim dva obsežna zbornika prevodov pod naslovom Antologija bolgarske književnosti.
Vsega skupaj se je Dimitrov tako ali drugače podpisal že pod več kot 2000 strani o bolgarsko-slovenskih kulturnih stikih. Lani je na primer izšla monografija Bagrjana in Slovenija, ki jo je napisal skupaj s soprogo Ljudmilo Malinovo Dimitrovo. Pravo ime Bagrjane, ki velja za največjo bolgarsko pesnico, je bilo Elisaveta Ljubomirova Belčeva (1893–1991). Slovenija ji je bila zelo pri srcu, pogosto je bila tukaj in si našla veliko prijateljev med slovenskimi izobraženci; med drugim so bili to Izidor Cankar, Oton Župančič, France Stele, Božidar Jakac, Miha Osolin, Pavel Golia, France Bevk, Alojz Gradnik, Matej Bor...
Pred dnevi je Dimitrov spet obiskal Slovenijo in se srečal s študenti južnoslovanskih filologij na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na veleposlaništvu Republike Bolgarije v Sloveniji predstavil ravnokar izdani zbornik Šest bolgarskih dram, v okviru mednarodnega slovenističnega simpozija Obdobja pa je nastopil s predavanjem Dramatika in identiteta: slovenska situacija – bolgarski vpogled. Dve uri in pol za njim je na temo Zofka Kveder in Petko Todorov – srečanje in razhajanje slovenskega in bolgarskega modernizma v dramatiki na simpoziju spregovorila še Ljudmila Dimitrova.
Še ena bolj kot ne slepa pega na zemljevidu Slovencev pa je Makedonija – v njeno kulturo in zlasti književnost se pri nas kot skorajda edina strokovno poglablja dr. Namita Subiotto z ljubljanske Filozofske fakultete, sicer prav tako kot Dimitrov redna članica Bolgarske akademije znanosti in umetnosti. Bila je tudi soprevajalka monografije Bagrjana in Slovenija, medtem ko je bil drugi prevajalec tega dela nekdanji študent dr. Dimitrova Metod Čepar, soudeležen tudi pri zborniku Šest bolgarskih dram.