Na dan mariborske »vstaje« je župan Franc Kangler sporočil, da ne bo odstopil in da leta 2014 ne bo več kandidiral za župana. Zatem je zapustil močno zastraženo mestno hišo. Prosluli politik (ki je spisek svojih »kanglerizmov« obogatil še z izjavo, da ne bo »črni kozel«) je vodenje Maribora prepustil podžupanu Milanu Miklu in se odpravil na desetdnevni oddih. Njegovi koalicijski partnerji so zatem sporočili, da Kangler do nadaljnjega uživa njihovo podporo in da ga ne bodo pozvali k odstopu. Učinkovitih vzvodov, s katerimi bi se domnevno koruptnega župana lahko hitro odstavilo s položaja, slovenski pravni red ne predvideva. Zakon o lokalni samoupravi predpisuje sedem pogojev za prenehanje mandata župana. To se zgodi, če izgubi volilno pravico, če postane trajno opravilno nezmožen, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šest mesecev, ali če opravlja takšne funkcije ali dejavnosti, ki niso združljive z župansko. Kangler (še) ne izpolnjuje nobenega od teh pogojev.
Da so slovenski župani nedotakljive »svete krave«, potrjuje ugotovitev, da v naši zgodovini ni bilo primera, ko bi katerega izmed njih prisilno odstavili. Naš pravni sistem je torej po tej plati neučinkovit. Nekoliko drugače je v Italiji. Tam je vlada prejšnji mesec razpustila občinski svet južnoitalijanskega mesta Reggio Calabria, ker je bil po ugotovitvah notranjega ministrstva tesno povezan z mafijsko združbo 'Ndrangheto. Namesto župana Demetrija Arene bo kalabrijsko občino 18 mesecev vodil komisar, ki ga je imenovala vlada, nakar bodo razpisane nove lokalne volitve. Ali bi morala slovenska zakonodaja predvideti podoben ukrep? Ali bi morala vlada imeti pravico razpustiti lokalno oblast, ko bi komisija za preprečevanje korupcije ali kateri drugi pristojni organ ugotovil, da občinsko vodstvo sistematično zganja župansko korupcijo in da prihaja do nadaljevanih korupcijskih dejanj?
»To ni strokovno, temveč politično vprašanje,« nam je odvrnil mariborski strokovnjak za javno upravo, ki ni želel biti imenovan. Po njegovi oceni je pri nas težava v tem, da pravosodje ne opravlja svojega dela dovolj hitro in učinkovito. Zato se nam dogajajo afere, kakršna je bila ona, v katero je bil vpleten Pavle Rupar. Nekdanji tržiški župan je bil namreč pravnomočno obsojen šele več let po tistem, ko mu je potekel županski mandat.
Ker je Kanglerjeva najpomembnejša koalicijska partnerica SDS včeraj omilila svojo grožnjo z izstopom iz mestne koalicije, bo lahko še naprej izpeljeval svoje načrte, čeprav je izvršilni odbor mariborske DeSUS mestnemu odboru včeraj predlagal izstop iz koalicije, o čemer naj bi ti odločali v četrtek. Predsednik mariborske SDS je po drugi strani napovedal, da Kangler še uživa njihovo zaupanje, v osmih dneh pa bodo sklicali izvršilni sestanek, na katerem bodo ocenili vse mestne projekte in zavzeli stališče do župana. Če bi se v SDS tedaj (spet) premislili in bi vendarle izstopili iz koalicije, to še ne bi povzročilo nujnega konca Kanglerjeve ere.
V Mariboru se ne bi zgodilo prvič, da bi ga vodil župan brez večine v mestnem svetu. Koalicije ni imel prvi mariborski župan Alojz Križman, tudi njegov naslednik Boris Sovič v svojem drugem mandatu ni imel formalne koalicije. Delo v mestnem svetu je bilo ohromljeno, projekti so stali, najnujnejše dokumente, kakršen je občinski proračun, pa so mestni svetniki dobivali na mizo tik pred zdajci. Nanje je potem župan preložil odgovornost za posledice, ki bi jih povzročili, če ne bi sprejeli potrebnih sklepov, zato so jih svetniki potrdili s precejšnjo mero nezadovoljstva in stisnjenih zob. Sovič je leta 2006 gladko izgubil volitve. Nasledil ga je Franc Kangler.