Samo Jereb

Treba pa je poudariti, da so revizorji, ki so aprila letos spisali zelo negativno poročilo o Lipici, okusili le polovico tamkajšnje godlje. Lipica Turizem je namreč gospodarska družba, zato državni nadzorni organi – to velja tudi za računsko sodišče – vanjo nimajo vstopa, četudi je v stoodstotni lasti javnega zavoda Kobilarna Lipica, ta pa v stoodstotni lasti države.

Vrhovni državni revizor Samo Jereb na naše vprašanje, kako velika ovira je dejstvo, da računsko sodišče poslovanja Lipica Turizma ni moglo oziroma ni smelo preverjati, odvrne: »Precejšnja, saj ne vemo, za kaj se porablja denar te družbe, ki je po navedbah bivšega direktorja Tomija Rumpfa v prvih devetih mesecih leta ustvarila visokih 405.000 evrov izgube. Ne morem pa komentirati upravičenosti stroškov te družbe, saj računsko sodišče nima možnosti preveriti, za kaj se porablja denar v Lipica Turizmu in zakaj tam nastaja tolikšna izguba.«

To je odvisno od tega, kako bo spremenjen zakon o Kobilarni Lipica in kaj se bo zgodilo z zakonom o slovenskem državnem holdingu. Ne vemo, ali bo družba Lipica Turizem z javnega zavoda prenesena na državo ali ne, in če bo prenesena, ne vemo, ali bo prenesena neposredno na državo ali na slovenski državni holding. Če bo – to govorim pogojno – prenesena na državni holding, do Lipica Turizma računsko sodišče tudi v prihodnje ne bo imelo dostopa, saj Lipica Turizem izvaja javne službe. Bi pa bilo vsekakor smiselno, da bi imeli dostop, da bi videli, za kaj in kako se v resnici porablja denar.

Poslanci so sprejeli dva sklepa, s katerima pozivajo vlado, naj do konca februarja 2013 pripravi dolgoročno strategijo razvoja Kobilarne Lipica in najde rešitev, ki bo družbo Lipica Turizem obvarovala pred insolventnostjo. Niso pa bile podane usmeritve za spremembo zakona o Kobilarni Lipica, o katerem bodo odločali v državnem zboru.

To gotovo ne bi bilo dobro, zato smo poslance opozarjali, da je treba čim prej ukrepati in se odločiti, kaj bomo z Lipico, da bi se izognili prenehanju izvajanja gostinsko-turistične dejavnosti. Ko namreč hotel enkrat zapreš, ga je težje odpreti na novo. Vlada bi se morala zelo hitro odločiti, kaj bo v prihodnje z Lipico.

Ne nazadnje je treba opozoriti, da je računsko sodišče že januarja 2012 izdalo osnutek revizijskega poročila o Kobilarni Lipica in vsi revidiranci so od takrat naprej vedeli, kakšno je stališče računskega sodišča in kakšne popravljalne ukrepe bomo zahtevali. Aprila je bilo izdano končno poročilo, nihče se ni pritožil senatu računskega sodišča na predlog revizijskega poročila. Očitno so se vsi strinjali s tem, kar je bilo zapisano v njem. To pomeni, da se že skoraj eno leto ve, kaj računsko sodišče pričakuje. Predsednik računskega sodišča Igor Šoltes je zato med obravnavo revizijskega poročila v državnem zboru poslance vprašal, kaj bi se zgodilo, če računsko sodišče revizije ne bi opravilo. Bi se sploh kdo odzval ali vsi samo čakajo na to, da neka nadzorna institucija naloži ukrepe? Žal se potem velikokrat razmišlja predvsem o tem, kako ohraniti obstoječe stanje in se izogniti izvedbi naloženih ukrepov.

Kolikor smo lahko razbrali iz medijev, je bivša predsednica sveta Maja Simoneti izjavila, da ni mogla sklicati seje, ker člani niso bili pripravljeni priti nanjo. To gotovo kaže na problematiko nadzorovanja javnih zavodov. Če se v treh mesecih, ko je bil čas za pripravo odzivnega poročila, svet ni uspel sestati, da bi obravnaval naše revizijsko poročilo, zahteve za popravljalne ukrepe in kako naj se pristopi k njihovi izvedbi, je to samo po sebi dovolj zgovorno.

Poslovodstvo in nadzor nad Lipica Turizmom je treba ločiti od javnega zavoda Kobilarna Lipica, zato mora vlada popraviti sklep o ustanovitvi družbe Lipica Turizem, kar bi lahko že storila. Računsko sodišče je tudi ocenilo, da bi bilo treba lastništvo nad gospodarsko družbo z javnega zavoda prenesti na državo. To pa je mogoče urediti s spremembo zakona o Kobilarni Lipica ali zakona o slovenskem državnem holdingu.

Glede na informacije iz medijev smo sicer pričakovali, da Lipica Turizem izkazuje izgubo – bilo naj bi je 405.000 evrov – toda glede na druge odgovore Kobilarne Lipica ugotavljamo, da ta izguba še vedno ne vsebuje vseh tistih stroškov, za katere smo v revizijskem poročilu opozarjali, da jih krije javni zavod, a bi jih morala gospodarska družba. To pomeni, da je realna izguba Lipica Turizma še precej višja – verjetno blizu milijona evrov.

Še bolj presenetljiv je podatek, o katerem na skupni seji odbora za kmetijstvo in komisije za nadzor javnih financ ni bilo nobene razprave. Gre za to, da je imel javni zavod Kobilarna Lipica v prvih devetih mesecih letos 311.000 evrov presežka. Od kod? Če smo od ministrstva za kulturo, ki je bilo prej pristojno za Lipico, in od ministrstva za kmetijstvo zahtevali, da Kobilarni Lipica izplačujeta proračunski denar le na podlagi računov za dejansko nastale stroške, bi že iz tega naslova moral javni zavod izkazovati ničelni poslovni rezultat. Če k temu dodamo še dejstvo, da javni zavod namesto gospodarske družbe krije približno 500.000 evrov stroškov, ki jih ne bi smel, in kljub temu izkazuje 311.000 evrov presežka, je mogoče zaključiti, da je iz proračuna dobil 800.000 evrov preveč denarja. Za to pa sta po moje možni samo dve razlagi. Da se v zahtevkih Kobilarne Lipica za izplačilo proračunskega denarja ne upošteva tisti del prihodkov, ki jih državna kobilarna po sodilih dobi od vstopnin, ogledov predstav, šole jahanja, vožnje s kočijo..., in ima dva vira za kritje istih stroškov: enkrat iz proračuna in drugič iz omenjenih prihodkov. Druga možnost pa je, da Kobilarna Lipica na zahtevkih za izplačilo proračunskih sredstev ne navaja dejanskih podatkov o nastalih stroških in posledično iz proračuna dobi preveč denarja. V obeh primerih je vprašljiv tudi nadzor zahtevka za izplačilo proračunskih sredstev na pristojnem ministrstvu.

To je bolj logično, kajti če država javnemu zavodu financira zgolj dejanske stroške in če javni zavod krije še 500.000 evrov stroškov, ki bi morali biti breme gospodarske družbe, potem je jasno, da ima 500.000 evrov izgube. Od kod ima torej letos 311.000 evrov presežka, je glede na okoliščine težko razumeti.

Podatki, ki jih je podala Kobilarna Lipica, kažejo, da so imeli s to prireditvijo vsaj 30.000 evrov izgube, če je bilo stroškov za 54.756,65 evra, prihodkov (upoštevajoč sponzorski denar) za 10.176,63 evra in še za 17.414,10 evra prejemkov od vstopnin in parkirnine, ki si jih bo po veljavnih sodilih razdelila z Lipica Turizmom.

Zakon o Kobilarni Lipica pravi, da vse prireditve v Kobilarni Lipica sodijo v sklop javne službe, in predvideva, da če prihodki od teh prireditev niso zadostni, potem proračun financira dve od njih. Že zakon torej predvideva možnost izgube od posamezne prireditve, denimo v primeru, da ne bi bilo dovolj obiska, a država zaradi promocije lipicanca vseeno želi, da jo Lipica izpelje. Tako je tudi prav. Toda menim, da je pri organizaciji tovrstnih prireditev treba še posebej paziti na višino prihodkov glede na pričakovane odhodke. V času gospodarske krize nihče ne bi pretirano zameril tudi bolj skromnih prireditev.

Na računskem sodišču teh številk še vedno nimamo. Je pa zanimivo, da je državni sekretar za kmetijstvo poslancem pojasnjeval, češ da strošek za seno v Kobilarni Lipica ni velik. »Strošek krme je v primerjavi s celotnimi stroški reje minoren. Pri krmi se pogovarjamo o deset tisoč evrih,« je dejal.

Toda zakaj je potem Kobilarna Lipica letos prosila za donacije sena, če je to res minimalni strošek? Bivši kmetijski minister Dejan Židan, ki je zdaj predsednik državnozborskega odbora za kmetijstvo, je na skupni seji odbora in komisije dejal, da celoten strošek reje konj znaša od 800.000 evrov do enega milijona. In zakaj gre potem za Lipico iz državnega proračuna na leto tri milijone evrov?