Težava tekem svetovnega pokala je v tem, da je udeležba na njih precej draga, nagrade za najboljše pa dokaj nizke. Udeležba v Moskvi denimo stane za posamično telovadko okoli 2000 evrov, če zmaga, dobi za nagrado 750 švicarskih frankov oziroma dvakrat toliko, če gre za tekmo razreda A, takšni sta bili letos le dve. Organizator krije stroške namestitve in hrane le prvim trem telovadkam v svetovnem pokalu, pot pa moramo plačati sami. Zato najboljše telovadke večkrat ne prihajajo na tekme svetovnega pokala, največkrat le v primeru, ko se pripravljajo na kakšno tekmovanje. Mi imamo prednost, ker se udeležujemo vseh tekem, tako da lahko v skupnem seštevku dosegamo odmevne rezultate. Zato ob uspehih na svetovnem pokalu ne govorimo, kot bi bili svetovni prvaki. Imamo pa na podlagi uspehov na voljo nekaj več finančnih sredstev. Poleg tega se telovadke na tekmah svetovnega pokala lažje izkažejo na posamičnih orodjih, saj je v mnogoboju precej težje dosegati vrhunske rezultate v mednarodnem merilu. Bi pa omenil, da rezultati predvsem v zadnjih dveh letih kažejo velik napredek. Dosegli smo dve posamični zmagi v svetovnem pokalu, dve skupni zmagi in še kopico drugih vrhunskih uvrstitev.
Torej pričakujete, da boste dosegli kakšen vidnejši uspeh tudi na naslednji veliki tekmi?Dejstvo je, da se pripravljamo na spomladansko evropsko prvenstvo. Teja je denimo minuli konec tedna v Ostravi v kvalifikacijah premagala Vietnamko, ki je bila tretja na svetovnem prvenstvu. V finalu je sicer padla, a tudi kvalifikacijski skalp pove, da je lahko zelo dobra. Letos je bila Teja denimo na preskoku enajsta v Evropi. Prihodnje leto bo v Kazanu naš cilj uvrstitev v finale. V Ostravi je izvedla nov skok, s čimer je izpolnila prvi del načrta. Zdaj mora otežiti še drugega in v tem primeru si bomo lahko obetali tudi vidne uvrstitve.
Kaj botruje napredku slovenske ženske gimnastike? Je to strokovnost ali dobra generacija telovadk?Pomembno je, da nam je uspelo obetavno mlado generacijo telovadk pripeljati do članske konkurence. Poudarjamo dialog. Kot reprezentančni selektor se trudim, da dobro komuniciram z vsemi klubskimi trenerji. Osebno se dogovarjam z Gibom Šiška, Studenci in Zeleno jamo. Glede na to, da treniramo vsak zase, zdaj vemo, kaj in kako kdo dela. Skušamo imeti tudi skupne treninge in pregledne tekme, na katerih se vidijo sadovi dela.
V preteklosti ni šlo tako, saj ste se med seboj večkrat sprli...To drži. A trenutno stanje je precej boljše. Za to je potrebnega veliko dela in truda, najpomembnejše pa je, da so vidni sadovi. Zame je najpomembnejši dialog. Včasih smo hodili na tekme ločeno, zdaj natančno vemo, kaj se dogaja z vsako telovadko.
Sezona se bo konec tedna končala z državnim prvenstvom. Kako potlej?Za zdaj še ne vem, ali bo do evropskega prvenstva, ki bo aprila, kakšna tekma svetovnega pokala. V vsakem primeru bomo organizirali pregledne tekme, na katerih se bomo skušali čim bolje pripraviti na prvenstvo. Prihodnje leto nas čakata še nastopa na sredozemskih igrah in univerzijadi, kamor bomo lahko šli z realnimi cilji po osvojeni kolajni, ne zgolj sodelovat. V zadnjih dveh letih nam je s četrtim mestom dvakrat malo zmanjkalo za ta cilj, zato si želimo, da bi bilo letos drugače. Jeseni nas v Antwerpnu čaka še svetovno prvenstvo. Za zdaj je nemogoče reči, ali bomo odpotovali z ekipo ali kakšno posameznico. Vprašanje je, koliko denarja bo tedaj še na razpolago.
Očitno so tudi časi v gimnastični zvezi do telovadk prijaznejši, saj lahko vsaj redno tekmujejo na tekmah svetovnega pokala...Tudi stanje v Gimnastični zvezi Slovenije ni rožnato. A je treba poudariti, da se v zadnjih letih denar dejansko namenja športnikom. Zato so za naše uspehe zaslužni tudi ljudje, ki delajo v zvezi. Včasih na tekmah v tujini nismo imeli niti enakih trenirk, zdaj pa delujemo kot organizirana reprezentanca. Upam, da bo zgodba trajala še naprej, saj se lahko vse skupaj hitro podre.